Prav
vse, kar pride, gre v nek stran,
dovolj goltav
je, in prostran,
pa
tisto, kar mu čas pusti,
požre
na en-dve-tri…
Iskreno,
če zares povem,
večine ni
obžalovat,
ker kdo
nevrednim bi stvarem
dajal
pomen nek zlat?!
In
pride, pride, zgolj da gre,
da prostor
novemu odpre,
a tudi
kadar tega ni
je
bolje nič, kot pa laži…
Poznam,
še dobro sem spoznal
kako za
masko teče vse,
življenje
v nič sem razmetal,
me
izučilo je…
Od
nekdaj sam živet sem znal,
na svojem
samem bregu stal,
četudi
zraven so bili,
takrat,
ko se deli…
In –
boljšega mi ni dobit,
čemu potem
bi še iskal,
je
prepogosta v svetu rit,
preredek
lik svetal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar