Misija nemogoče…

Vem, obstaja nek film, celo nek niz filmov s takšnim naslovom. Nekoč sem delček časa gledal, ne vem katerega od njih, pa so tako »naivno« akcijsko uspešni, da jih ne gledam več, mi je škoda (tudi) oči. Kakorkoli že…

 

Imam svojo misijo nemogoče. Odvija se vsakodnevno, tudi v okviru tistega, v čemer se čudim, da sem sploh uspel zdržati do sedaj, v svetu, v kakršnem obstajam. In z »dobrimi dušami«, s katerimi sem imel opraviti, in se mi je njihova »dobrota« sila čudno izkazala, v bistvu je bolj na umazanijo spominjala…

 

Da, zjutraj sem eno izmed misij nemogoče doživel, ko sem v lastno zadovoljstvo dospel, s košnjo, do pete, najnižje terase, in obeh njenih nabrežin. Trava vsaj meter visoka, zgoščena, obenem pa prepletena s po tleh rastočim zelenjem, pa je pravi »užitek« imeti opravka z njo. Zdaj še nekaj ur potrebujem, pa bo ves teren pokošen…

 

Drugi del te misije – danes, mislim vsaj tako, sem nov rekord postavil, v nekaj minutah več kot v uri sem se vrnil domov, vmes pa obiskal Petrol, Špar, Evrospin. Dvakrat sem na uro pogledal, preden sem enkrat verjel…

 

Tretji del… pred vhodom v trgovino je stal Ciganček. »Dobri« nakupovalci so, brez slehernega zadržka, vstopali mimo njega, nekateri so se celo delali, kot da ga ne vidijo. Uspešna obrt, zagotovo, ta ne-videti-česar-ne-želiš-videti. Ne nosim denarja s seboj, vedno poslujem s kartico, pa sem mu nek »počakaj tu« izustil. In res, na istem mestu je bil, ko sem zapuščal trgovino. Ne vem, zaradi mojega napotka, ali zato, ker mu je tam za dlje časa delovišče odmerjeno, kakorkoli že, dal sem mu čokolado in štruco kruha. Tega vsaj za cigarete ali alkohol ne bo mogel zamenjati, če pa je lačen, mu bo še kako prav prišlo. In celo »hvala«, njegov, sem zaslišal…

 

Četrti del… hm, ta pa je vprašljiv, kajti…

Včeraj me je obiskal brat, povsem nenapovedano, dokler me ni iz Krškega poklical, češ da bo kmalu pri meni. In, med ostalim, mi je prinesel tudi »plato« pločevink s pivom…

Alkohola nisem okusil že približno pol leta, a sem sinoči prvo načel, maloprej pa… ko sem se vrnil iz doline, sem na hitro nekaj pojedel, vmes tudi kavo zmlel, da bo spet za nekaj časa mir, potem pa prišel k računalniku, in s seboj tudi pločevinko vzel…

Že itak sem utrujen, od celotedenskega preganjanja trave, tudi nekoliko premalo spanja sem nabral, v tem tednu, in ob vsem tem sem si, da se nekoliko osvežim – pivo nalil! Ne vem, bom videl, zaenkrat sprostitveno-uspavajoče deluje, in mi tisti boš-že govori, pa do zadnjega, verjetno, danes ne bom vedel, če se bom tudi zvečer h košnji podal, pa da bo zagotovo vse narejeno, preden se po Malo podam, ali pa bom na jutri zjutraj preložil, in nekoliko tvegal. Spet visoke temperature napovedujejo… pivo pa prija.