Na
trati bisere sem bral,
da v
noči jih bom zvezdam dal,
počasi
zlagal jih na dlan,
vsi
krhki kakor v zarji dan,
ko sem
travícam jih jemal…
Ko v
ranem jutru trata spi,
se pravljica
neskončna zdi,
in
misli tiho mi pojo,
nasmiha
modro se nebo,
v
objemu svojem me drži…
Trata
se zbuja, nekaj šepeče,
v biserih
njenih vse je blesteče,
meni pa
v dalje, vse že tuje, gre spomin,
da iz
predala slike povleče,
da za
trenutek čutim boleče,
da se
med biseri v večnost ne zgubim…
Na
trati bisere sem bral,
da bom
jih v nebo poslal,
prav
vse se v nedogled drobi,
zdaj
je, naslednji hip več ni,
samo
spomin bi vselej žgal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar