Poznava
se, že kar nekaj časa. Nekoč sva celo skupaj letela, za nek čas je tudi Deželo
obiskal, skupaj z Zvončico, a nimata najlepših spominov na to. Zlasti Zvončica
ni mogla doumeti, kako je hladno tu, celo do tujosti odtujeno, kot bi rekli –
zategnjeno. Nikjer ni bila sprejeta, povsod so ji očitali, da luč prinaša,
svetloba, neka razsvetlitev, pa zna bosti v oči, celo toliko, da glave
(za)bolijo…
Kakorkoli
že, pisal mi je. Ohranjava stike, vsa ta leta, z občasnim dopisovanjem. Peter
nima računalnika, in spleta, tudi telefona ne mara, pravi, da zmorejo zasloni
možgane krčiti. Tam, seveda, kjer sploh karkoli za krčenje obstaja. Pa se tako
dogaja, da po času, ki se vleče in razvleče, prispelo pismo navdušenje porodi.
Tudi v tisti še-je-živ podobi…
Seznanja
me z novostmi iz Ni-je. Jaz ga nimam s čem, že desetletja vse po starem, in v
staro vračajoče. Pardon, v prastaro. Pa mu nočem slabe volje povzročati, že
itak nas ima za nekaj posebnega. Pa ne samo on, seveda…
Tudi
Kljuka nas kot take vidi. In se je vpisal na dodatno izobraževanje. Ko je
ugotovil, da so naši gusarji krepko bolj strahotni, kot je on. Pravzaprav je on
revež, v primerjavi z našimi. Že več kot sto dvajset let je samozaposlen v
gusarstvu, celo za nekakšnega umetnika gusarjenja se je imel, dokler ni
ugotovil, da uspe našim gusarjem v enem samem mandatu pridobiti krepko več, kot
je njemu uspelo v vsej njegovi prizadevnosti! Grozljivo, dejansko, ko spoznaš,
da si se toliko časa zaman gnal, potem pa ugotoviš, da so, ki pošteno bolj
gusarijo od tebe!
Baje je
celo s krokodilom preoblikoval odnos, sta malodane prijatelja postala. Že res,
da mu je uro ukradel, pa mu zdaj v strah tiktaka, a pravi, da so pri nas mnogo
hujši krokodili, ki ne požirajo samo ur, pač pa desetletja…
Sicer
pa v Ni-je pretežno sonce sije. Vsa druščina je še vedno složna, in ni ji v dodatne
sloge po nadloge. Celo lipe niso sadili, imajo dovolj ostalih dreves, da so
spravljeni v redu in miru. Samo v enem se ne morejo zediniti, v tem ali je
boljši hamburger ali pleskavica. Pa oboje pripravljajo, itak gre vse v drek…
Malo je
razočaran, Peter. Dolgo je namreč mislil, da je zgodba, v kateri živi, zgodba
vseh zgodb, a je ugotovil, da je naša švicarska bistveno bolj domišljavska. Ali
pa je napisal domišljijska, ne vem, bi moral preveriti, čeprav – bi lahko bila
domišljijska tam, kjer nimajo domišljije?!
Vse
skupaj pa je, menda, kar v redu. Morje je nenehno toplo, ni neke pretirane
gneče, vizumov načeloma ne izdajajo, pa ne zaradi tega, ker bi karkoli imeli
proti tujcem, daleč od tega, le otroškost jim je ljuba, neka razigrana
spontanost, neumnosti se pa bojijo. Bojda zna samo slabo povzročati. Ne vem, bi
moral preveriti…
V svoji
neseznanjenosti z aktualnimi razmerami me je vprašal, če pri nas res denar na
tleh raste. S tistim pečatom ameriken-vej-of-lajf. Upa, da ne, kajti trava in
cvetlice so krepko lepše, in dišijo, medtem ko ima denar nek čuden vonj, rad
celo smrdi, pa bi se mu čudno zdelo, ko bi ga kdorkoli hitel nabirati. Takšne
bi, menda, pri njih vsaj na opazovanje dali, za vsak primer. Vrag vedi, kaj se
vse utegne zgoditi, kadar pamet skrene…
Razpisal
se je, skratka, na dolgo in široko, mi povedal, da si je novo obutev omislil,
tiste Dončić-trejd-mark superge, pa da so divje češnje obilno rodile (le-te so
edina podivjana stvar pri njih), da je odmislil načrte o tem, da bi se v
politiko podal, ker ne mara gneče, in prepiha, pa da ne razume, čemu povsod po
svetu nasprotujejo podaljševanju delovne dobe, ko pa je pridnim ja lepo delati,
in ko brez dela tako in tako ničesar nimajo početi, v glavnem, da ne bom
predolg, povabil me je, naj ga obiščem. V nekem deblu so mi že pred časom sobo
uredili, celo takšno s tušem, s kombinirano sladko-slano vodo, v odvisnosti od
količine dežja, in ne bi jih motilo, ko bi se odločil kar tam, pri njih ostati,
čeprav... ne vem, kril mi je umanjkalo, samo še sede zmorem poleteti, obenem pa
so me neki višinski položaji vselej odbijali, se zna, z njimi, zrak spremeniti,
pa je tudi dihati težko...
Ni komentarjev:
Objavite komentar