Z
neumnostjo sem nehal »polemizirati«, kar sem potreboval zvedeti, o njej, sem
zvedel, tudi to, da je ni moč spremeniti, da je ni moč odvrniti od njenega
funkcioniranja, v okviru katerega »ve« na-prvi-pogled, ali, v nič boljšem primeru,
na osnovi tistega strici-so-mi-povedali. V bistvu sem sploh nehal »polemizirati«,
vsaj večinoma, in se le v redkih primerih podam v neko razpravo, kadar razumsko
zasnovano bitje na strani sogovornika prepoznam, in dokler ne ugotovim, da je v
svoji miselnosti podleglo obče veljavnim kalupom. Pač, pravijo, da je navada
železna srajca, pa se te tisto, kar so te že od malega učili, doma, v šoli in
tudi sicer v okolju, drži kot pribito. Da, je vrag, ko ugotoviš učinkovanje teh
kalupov, zaradi katerih, in to kar dobesedno razumi, mišljenjske zmožnosti vsaj
okrnijo, če celo do tega ne pride, da so povsem izničene. Kakorkoli že…
Že prek
državne meje mi je bilo, vselej, nerodno iti, pa nikoli nisem »švercal«, a že
misel na to, da utegnem biti nekemu cariniku sumljiv, pa se bo lotil preiskave avtomobila,
mi je bila neljuba. Dovolj, da mi je povzročala nelagodje. In tako nekako
ravnam tudi povsod drugod, pa…
Kadar
nečesa ne vem, ali nisem prepričan, domnevam pa, da sem, ob poduku, zmožen
narediti, takrat – povprašam.
Kadar
sem o nečem povprašan, ali pa zgolj beseda, v nekem pogovoru, tako nanese,
takrat pa…
Če
premalo poznam zadevo, ali je sploh ne poznam, takrat bom, če že, izrazil neko
svoje mnenje, ki bo, če na drugem ne, temeljilo na neki logiki obstajanja
vsega, kar obstaja. In bom povedal, da je to zgolj moje mnenje, da pa si trditi
ne upam… še raje pa bom nek svoj ne-vem izrekel.
Kadar
bom vedel, in bom povprašan, v podobi nekega nasveta, in bom vedel tudi to, da
spraševalec ni meni podoben, da ne obravnava, in ne živi, zadev tako, kot jih
obravnavam in živim jaz, takrat bom izbiral med dvema možnostma: med tem, da
zgolj pogojno, načeloma pojasnim, s pripombo, da se lahko tudi drugače pripeti
oziroma izkaže (prav zaradi neistosti sogovornika z menoj), in tem, da svojega
mnenja raje ne bom izpovedal…
Kadar
vem, in moje razkritje dejstev neposredno ne vpliva na sogovornikovo »usodo«,
takrat pa bom, če mi bo volja, seveda, brez slehernega zadržka spregovoril o
dejstvih, o resnici. In to, običajno, tudi počnem, vsaj za kratek čas, vse
dotlej, dokler me ne zaustavi to, da pa sogovornik o istem popolnoma drugače »ve«,
kajti…
Temeljim
na tem, da se resničnost neke teorije (bolje: njena skladnost z resnico)
izkazuje izključno v praksi! Z drugimi besedami – če vem, v teoriji, kako je
moč narediti kakovostno, uporabno mizo, potem jo bom tudi znal narediti (v
kolikor bom razpolagal, seveda, s potrebnim materialom in pripomočki), če pa mi
takšne mize ne bo uspelo narediti, se bo pa izkazalo, da je moje »vedenje«
navaden lari-fari, izkaz moje neumnosti, posledično tudi domišljavosti.
Potemtakem – vedno, kadar govorim o določenih zadevah, in predvsem o spoznanjih,
do katerih sem dospel (in se popolnoma razlikujejo od občih »spoznanj«!),
takrat vedno temeljim na praksi, na življenju, na konkretnih izvedenih zadevah,
katere sem opravil, in so mi s tem, da so bile uspešno, ter skladno z
načrtovanim opravljene, povedale, da je bilo moje razmišljanje, da so bile moje
ugotovitve – pravilne. V nasprotnem bi se zgodilo enako kot z mizo, ne bi jih
uspel izvršiti. Pri sogovornikih pa praviloma takšne poti pridobivanja (spo)znanj
ne srečam.
Pri
tovrstnem nestrinjanju me ne moti najbolj to, da se sogovornik izkazuje z
neznanjem, potemtakem tudi z domišljavostjo (ker samega sebe, svoje znanje,
precenjuje, ga kot nekaj povsem neutemeljenega izkazuje) in z neumnostjo, pač
pa me moti to, da – s svojim ugovarjanjem moje besede, trditve postavlja bodisi
na laž, bodisi jih kot neumne pojmuje (pa četudi se tega ni zmožen zavedati)…
pri čemer me takšno pojmovanje še krepko bolj moti pri tistih, ki me, tako vsaj
pravijo, obravnavajo kot umnega, sposobnega, poštenega, obenem pa, s svojim
nasprotovanjem, vso to mojo umnost, sposobnost, poštenost v trenutku »odpihnejo«…
V bistvu
ima moj sogovornik samo tri temeljne možnosti: ali se strinja z mojimi
trditvami, in je to njegovo strinjanje utemeljeno z dejanskim razumevanjem (kar
je moč ugotoviti iz pogovora); ali se strinja zato, ker nima ustreznih
protiargumentov (obenem pa se v pogovoru izkaže, da dejansko ne razume,
potemtakem se ne bi smel strinjati); ali pa ne odneha in ostaja na svojih
stališčih (s čemer mi izkaže nezmožnost razumevanja konkretno obravnavanega…
da, »čudno« je učinkovanje omenjenih miselnih kalupov, kajti – pri nekih
tabu-temah, pri zadevah, pri katerih bi se občost utegnila kot nemočna
prepoznati, in bi jo posredno ogrožale, njene »resnice«, temelje njenega
obstajanja, tam tako zdresirajo mlado po-svoje-misleče bitje, da mu dobesedno
zmožnost razmisleka ubijejo, dočim pri »neškodljivih« temah, denimo, banalen
primer, pri nekih pravilih nogometne igre, tam pa ne posegajo v obstoječe
mišljenje, pa se zmore le-to celo z nekimi okrnjenimi svojimi zmožnostmi
izkazovati, in to kar nekaj časa ter vse dotlej, dokler poslabšano psihično
stanje tudi tega okrnjenega v celoti ne uniči… če zmore psihična bolezen
pripeljati do običajnih zdravstvenih težav, pa do ohromelosti, slepote… čemu ne
bi zmogla tega, da bi iz nadobudnega bitja naredila – povprečnega bedaka?!). In
tu, pri slednjem, pri ostajanju-na-svojih-stališčih, sogovornik v bistvu ponuja
samo dve možnosti (ne vem, meni in/ali sebi): ali se lažem ali pa sem neumen,
pa ne vem kaj govorim!
Glede
laži… ne maram je, skregan sem z njo, mi je dovolj življenje uničila, da bi
želel z njo v korak. Obenem pa – če mi nekdo očita, da se lažem, potem od njega
pričakujem, da mi bo razkril resnico, pri čemer tega ne more storiti s
ponavljanjem nekih svojih prepričanj, pač pa izključno tako, kot to počne
mizar, ki svoje poznavanje, svojo resnico spremeni v kakovostno izdelano mizo!
Z drugimi besedami: če zares poznaš resnico, potem mi jo izkaži s praktičnimi,
življenjskimi in vsem znanimi primeri, s takšnimi, katerim ne bo moč oporekati,
pač pa jih kaže obravnavati v podobi pravil, veljavnih za vse in vsakogar!
Takšna, in samo takšna, so namreč dejstva, ki za vse popolnoma enako obstajajo…
Glede
neumnosti… enako, kot pri lažeh: če jaz trdim neumnost, potem mi boš ti izkazal
svojo umnost, in boš to naredil na popolnoma enak način, kakršen je v prejšnjem
odstavku opisan…
Običajno
ne dospem niti do začetka nekih poskusov argumentiranja, raje zaslišim nek
se-mi-ne-da, ali zdaj-nimam-časa, karkoli podobnega pač, pripeti se, da
nezmožnost pojasnjevanja (dokazovanja) porodi slabo voljo, celo jezo
sogovornika ter, posledično, demonstrativen odstop od pogovora… kar vse mi
priča samo o tem, da v bistvu sogovornik operira z neresnicami (ki zanj, v
njegovih prepričanjih, to niso) in z neumnostjo (katere v svojem »poznavanju«
ni zmožen ugotoviti), vendar me to ne nagradi z nekim zadovoljstvom, češ
zmagal-sem, daleč od tega, kajti – ko, čez čas, znova zastaviva, ugotovim, da
sogovornika moje besede niso pripeljale niti do tega, da bi vsaj malo podvomil
v svoje »znanje«, in se povprašal kaj-pa-če-ima-prav! Tako bi namreč razum
moral delovati…
Da,
obče mentalno stanje ni ravno hvale vredno. Da, prej boš nek triglav zgradil,
kot pa neumnosti dopovedal. Da, razen na področju nekih ročnih, fizičnih del,
na področju, kjer naprave (tehnologija) vsebinska vprašanja razrešujejo
(ugotavljajo), na vseh ostalih področjih je absurdno pričakovati, da boš
povprečje, vsebinsko gledano, česarkoli naučil, razen, v najboljšem primeru,
nekakšnega obrtniškega delovanja, ki bo učinkovito, s svojo uspešnostjo, samo
toliko časa, dokler bo potekalo v okvirih predvidljivih, znanih okoliščin! To
pa je natanko takšna šola (šolanje), kakršno vsa Narava pozna, ko vzorce,
načine delovanja, posledično tudi rezultate, prenaša iz generacije v
generacijo, in prav zaradi tega tudi ni zmožna tvorno lastnega okolja
spreminjati. In ko bi na primer Nikola Tesla razpolagal samo z »znanjem« iz
takšne šole… ničesar, od tistega, kar je dognal in porodil, ne bi bilo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar