V dlani zrak…

Mi pogled v kostanje bega.

Tam pojoče vse, cvetoče,

do neba kipeti hoče,

kot da se z življenjem krega…

 

Cvet ob cvetu, rumeneče.

Letajo metulji, ptice,

neki žužki in mušice…

da je vsaj nekomu sreče!

 

Vonj medeno se podaja.

Znova bodo tekle sanje,

v neke prizadevne panje…

meni nič jih ne ostaja.

 

Upi novi se budijo.

Še jesen bo zadišala,

in s kostanji posladkala.

 

Moji upi tiho spijo.

Davno že so pokopani

in le zrak mi je v dlani…