Ob gori medu…

Predstavljaj si trato,

v soncu vso zlato,

cvetočo, pojočo,

v rádost rastočo…

 

Predstavljaj si ptico,

veselo žgolico,

ki leta, da v krila

nebo bo ovila…

 

Morda še studenec,

ki žubor tke v venec,

da z njim okrašeno

bo v pesmi čaščeno…

 

Pa zvezde zlatice,

neba bisernice,

ki na potovanje

pozivajo sanje…

 

Vse to si zamisli, ob gori medu,

ki zase ti sploh ni ga brati,

in željo, da vse, kar peljalo bi k zlu

le k sebi želiš popeljati…

 

Potem pa razmisli, ak' moč ti je dana,

če zmoreš zares rad imeti,

ker, veš – meni zdi se ljubezen zlagana,

povsod tam, kjer zase hitite živeti!