…
hudičevi spomini, čeprav – včasih prav pride, če se imaš za čem ozirati, če si
nekaj za seboj posejal, pa ti je, če že za drugo ne, v nekakšen opomnik
bežečega časa. Če pa še drobec nekega smisla uzreš, lastnega obstajanja, v tem posejanem,
potem pa, bržčas, tudi ne more škodovati…
Z
Menartom sem se srečal samo trikrat, žal, nisva ista generacija, in od svojega
mladega sem se spoštljivo v njegove nebesne višave oziral, želeč, pravzaprav
upajoč, da se mi bi sreča nasmehnila, in ga bom smel tudi spoznati, z njim
nekaj besed izmenjati…
Prvič
sva se srečala posredno, prek nekaj izmenjanih pisnih besed, takrat, ko je on
urejal rubriko v Delu, jaz pa sem mu pesem poslal. Davnega leta tisoč devetsto
petinosemdesetega, pred štiridesetimi leti… Hudiča, kako čas teče!
Drugič
in tretjič sva bila vkup »v živo«, in tretjikrat sem dovolj poguma zbral, da
sem mu pokazal svoj prevod njegove pesmi. In navdušenje, ki mi ga je ob tem
izkazal… ne, ne verjamem, da obstaja, vsaj meni, neka večja nagrada, kot so
tovrstne. Neke sem celo zavračal, bolj so me na neko podkupovanje spominjale, a
besede Šmita, Pavčka, Menarta, Svetlane… ne, njih pa sem v skrinjico spravil,
jo s številnimi ključavnicami zaklenil, in zakopal, nekam globoko, na dno
svojega bivanja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar