Spoštovani ta-in-ta…

Ne pomnim kdaj sem nazadnje uporabil besedo »spoštovani«, ko sem nekoga naslavljal, in svoja dopisovanja zastavljam z dobro-jutro, dober-dan, dober-večer, odvisno od dela dneva, v katerem se porajajo…

 

Nemalokrat prekolnem, ko prejmem neko položnico, na primer, ali drugo primerljivo pošto, in je dopis zastavljen prav s to besedo. Čemu prekolnem?! Preprosto, ker vem, da pošiljatelj tako nagovarja dobesedno vse, katerim svoje besede namenja, od prvega do zadnjega, pa ne morem mimo ugotovitve, da se za to njegovo besedo skriva velika laž, ki o marsičem priča…

 

Priča, denimo, če od zadaj zastavim, o nespoštovanju jezika, besed iz katerih je le-ta sestavljen. Besede naj bi namreč o nečem konkretnem, ugotovljivem izražale, in bi jih bilo, kot take, tudi potrebno upoštevati, in uporabljati, s tem pa, ko njihovega pomena ne upoštevam, še več, ga celo skušam predrugačiti, in to v negativnem smislu, v bistvu destruktivno v odnosu do jezika delujem. Pa ga ne morem imeti rad, kaj šele, da bi ga spoštoval, če ga rušim…

 

Priča o tem, da tisti, ki to besedo zapisuje, ne ve o čem govori, ne pozna njenega pomena, še več, ne samo da ni zmožen ugotavljati o tem, kdo si spoštovanje zasluži, in kdo ne, pač pa v prvi vrsti izkazuje to, da sam spoštovanja ni vreden! Ko bi ga bil, bi skrbneje ravnal s svojim »spoštovani«, in ga, z razmetavanjem naokoli, ne bi (o)blatil…

 

Priča o tem, da smo tistemu, ki tako nagovarja, vsi-enaki, vsi iz istega koša, in za v isti koš… priča o tem, da niti nekih osnovnih meril ne pozna, da bi z njih pomočjo ugotavljal dejanska stanja, in v njihovem okviru tudi različnosti prepoznaval… priča o tem, če različnosti ne prepoznava, da mu dobro ni omembe vredno, medtem ko mu je slabo ne samo samoumevno, pač pa celo merilo, neka »normala«…

 

Velikokrat sem poslušal o tem, da me nekdo spoštuje, da bi na temelju konkretnih izkazov ugotavljal, da temu ni tako, da o spoštovanju ničesar ne ve. Po drugi strani pa jih imam nekaj, ki se mi dejansko s spoštovanjem izkazujejo, in mi njihove besede neko vrednost predstavljajo, pa niti slučajno ne bi hotel njihovega »spoštovani« metati v isto, dobesedno med smeti, tako kot to počno omenjeni pošiljatelji dopisov…

 

Domnevam, da nekemu povprečnežu to, da je »spoštovan«, nekaj pomeni, čeprav, revež, ne ve, ne tega, kaj je spoštovanje, še manj o tem, da se sam ni zmožen izkazovati z osnovami, ki so za dejansko spoštovanje potrebne. Kaj šele, da bi vedel o tem, da živi v svetu neresnic, da s temi neresnicami nenehno posluje, da je sam del takšnega sveta.

Zase ne domnevam, pač pa vem, da – raje vidim, da me ne »spoštujejo«, kot pa da me, s svojim »spoštovanjem«, izenačujejo z nevrednostjo, z ničem.