Se ne
silim v okolje,
se ne
silim med »ljudi«,
nimam
niti malo volje,
da bi
bil tam, kjer smrdi,
se ne
silim med bedake,
se ne
silim med laži,
med
drug drugemu enake,
vse
brez glav, srca, časti…
Širno
meni je vesolje,
le
premajhen ta planet,
pa mi
je neskončno bolje
ko smem
v mislih poletet,
daleč
tja, kjer zver ne seže,
kamor
ne dospe njih smrad,
tam za
hipec, dva, odleže,
v
tistem kar imet smem rad…
Ne, ne
silim se med spake,
med
edini drek Zemljé,
bolj me
pišejo v čudake,
bolj mi
s pametjo ne gre,
ni mi v
njihove norije,
v
nemoralo, v sram sveta,
tudi v
samosti izpije
čas mi,
kar izpiti zna…
Se ne
silim v okolje,
se ne
silim med »ljudi«.
Pač,
verjamem, da je bolje
kadar
dihat zrak pusti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar