Ne
zaveda se, vrtnica, da ima srečo. Edini razlog, zaradi katerega obstaja, je
dejstvo, da jo je prejšnja lastnica posadila, resda na drugem mestu, jaz pa jo
ohranjam, da vsaj del njenih želja, tudi po njeni smrti, v njenem nekdanjem
domovanju vztraja…
Držim
jo na kratko, ne maram pretiranega šavja, zlasti kadar se le-to, po cvetenju,
samo s trnovjem izkazuje, čeprav…
Podobno,
kot z vrtnico, je s človekom – dokler ne spozna sveta, zmore cveteti, kasneje
pa se, v bran, s trnjem obda. In izbira, vse strožje, komu se bo brez trnov
izkazal. Pač, tako delujejo obče »dobrota«, »poštenost«, »ljubezen«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar