Ko
volja docela mi mine,
ko v
pesmi bom neki zastal,
nikar
me ne tlači v spomine,
če
dober ti bit nisem znal,
ne,
raje pri svojem ostani,
v
zrcalu poišči pogled,
morda
neki časi nabrani
s
hudičem prišli bodo vred…
Ko v
žilah preveč mi bo strupa,
pa tlačil
mi prsi bo zrak,
nikar
neke želje, in upa
polagati
mi pred korak,
če
zmogel poprej sem hoditi
v
samosti svoje poti,
ne znal
ti bo vrag oprostiti
vse
česar oproščati ni…
Zdaj
sem, in mi ni tebe zreti,
krog mene
le ptice pojo,
čemu bi
hotel te imeti
ko
sonce mi mine z nočjo,
ne, ti
kar na samem opravi,
tako
kot po vesti ti gre,
je
zlodeju vselej v naravi,
da rad
se prikaže in žge…
Da,
slej ko prej čas mi poide,
na srečo
tako se vrti,
pa tebi
kar tvoje je pride,
za
slednji še dolg poskrbi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar