Zelen trave…

Vse bolj vabi v zelen trave,

mehke in sanjave,

ko se Luna mednje zlije

zbuja čarovnije…

 

Bisere oblakov šteje,

jim pusti cveteti,

da bi se kak hip kasneje

smeli v noč odeti…

 

Vse stezice razvejane,

s sanjami postlane,

ni jim konca, ni jim kraja,

čas na njih pa ne zastaja…

 

Vetrič neke stihe veže,

zlahka jih je čuti

kadar duša v miru leže

in sveta ne sluti…

 

In diši po prsti zreli,

v sanjavem onemeli,

po spokoju, po pozabi

in le vabi, vabi, vabi…

 

Zelen trave šepetave,

v njih objem svoj čar zlati,

da vse želje zaletave

za vso večnost umiri…