Ej bre, braćo Srbi…

Baš napisah jednu pesmu na srpskom, pa krenuh dalje…

 

Znate šta, ovako više ne može, bogami, dosta je bre brate! Otvorim ujutro oči – protesti u Srbiji. Popijem kafu, pa krenem, da izvineš, da serem – protesti u Srbiji. Obrišem guzicu – opet protesti u Srbiji! Pa dobro, pobogu, zar vi ništa drugo nemate da radite, pored protestovanja, pogotovo…

 

Ako me sećanje ne vara i vama je bila Juga trula, i vi ste znali da će vam samostalnima, suverenima, pogotovo demokratskima – biti bolje! Pa neka vam je bolje, imate taman to šta ste i zaslužili!

 

Težko je, znaš… kad glupe glave krenu kolo da igraju, ma nema ti druge osim tutnjave! Pogotovo ako su pored svega iz ništa nikle, pa osim one večite gladi za sebi bolje drugih sposobnosti ne ispoljavaju. Mada, da vas utešim…

 

Ni na drugim područjima nekadašnje zajedničke nije nimalo bolje, svuda ubibože »poštenost«, moral treba reflektorima usred bela dana da tražiš, kako ga ne bi našao, samo što su drugde malko drugačiji od vas, pa – dok su im guzice barem malo zadovoljne, svako sebe gleda…

 

Šalim se, naravno, šalim! Imate lepu, dobru, zdravu državu, baš onakvu kakvu nebeski narod treba da ima. Ili ste se, ko bi znao, preorientisali, pa sad više prema paklu virite?!

Suma sumarum - nisam odavde!

Nisam od onih što stalno bi hteli,

što pružaju ruke u večiti daj,

mene drugačija priča veseli,

pa mada u tuzi izvlačim joj kraj…

suma sumarum, nisam odavde,

ja bi za svet čovečanstva, i pravde!

 

Nisam od onih što glupa im glava,

stomak ih vodi, dok guzicu nosi,

u meni pesma do beskraja spava,

dobrom da peva, a zlu da prkosi…

suma sumarum, nisam odavde,

ja bi za svet čovečanstva, i pravde!

 

Nikad me vetar još nosio nije,

tamo onamo bez kičme i srama,

u mene sebičnost vode ne pije,

u mene njihovog nema daj dama…

suma sumarum, nisam odavde,

ja bi za svet čovečanstva, i pravde!

 

Jeste, baš ludak, od najgore vrste,

teško ću uzet, a lako ću dati,

u tuđe ne turam želje i prste,

a za dobrotu mi pakost se vrati…

suma sumarum, dosta mi sebe,

nisam odavde, a svet – ko ga jebe!

Škratkov ocean…

Kje se vije pot do sreče?!

Prek neba, prek neba!

Tam, kjer sonce žarke meče

ko se v mavrico poda…

 

Kam pa mavrica se zliva?!

Prav globoko, v srce!

Tja, kjer dete vedno biva,

tudi ko po svetu gre…

 

Kaj pa v srcu se dogaja?!

Tisoče in ena stvar!

Škratek ocean poraja,

v njem si vselej najde dar…

 

Kaj mu z darom je početi?!

S tem pa nekih ni skrbi:

krila gre v objem razpeti,

pa do sonca poleti!

Ribica ribonska…

Nima škrg, niti luskin,

tudi repa videt ni,

vre radost ji iz plitvin,

globočin pa se boji…

 

Voda vleče, nič ne čaka,

je trenutek tisti hop,

da počiva v mrtvaka

ali se poda v potop…

 

Kapljice povsod pršijo,

vse na daleč brbota,

očke zvezdasto žarijo,

v njih pa smeh na kraj sveta…

 

Preko trate zna bežati,

krog na krog v naokrog,

da brez sape smeš ostati,

če si že bolj starih nog…

 

Še čez noč, ko plete sanje,

sem ter tja ji pot zavije,

da si najde mirovanje

in v objemu se privije…

Po, po, po… ta vražji po!

(malček tudi za šalo)

 

Tu in tam se tudi jeziku posvetim, in tokrat razmišljam o predponi (če je temu moč tako reči) »po« v določenih besedah… zamisel o tem pa se mi je porodila, ko sva Mala in jaz gledala slike živali, in med njimi tudi sliko PO-vodnega konja…

 

POvodni konj… POvodenj… POplava…

Kadar samostojno obravnavam ti dve črki, mi govorita bodisi o nekem površju oziroma površini (PO kateri se, na primer, gibam), bodisi o nekem časovnem zamiku (PO tem se je zgodilo…)… ko pa ju obravnavam v zapisanih besedah, takrat pa, priznam – ne vidim neke logične razlage, s pomočjo katere bi tudi o pravilnosti/smiselnosti besed(e) ugotavljal, kajti…

 

POvodni konj…

Poglejmo prostorsko – PO čem pa hodi, ta žival?! PO kopnem zanesljivo, PO vodi pa, kolikor sem seznanjen z dejstvi, ne zmore (hoditi po vodi = hoditi po vodni površini), pač pa se premika/giblje V vodi ali SKOZI vodo…

Poglejmo časovno – po čem pa je ta konj POvodni oziroma kaj se mora prej zgoditi, da PO tem konj postane POvodni?! Tudi neke ustrezne razlage ne najdem…

Je ta konj PO- zaradi tega, ker PO hoji prek kopnega odide v gibanje V (SKOZI) vodi(o)? Ali obratno?!

Mimogrede – bi smel biti zgolj vodni konj (glede na to, da večino časa preživi v vodi)?!

 

POvodenj…

Ta »vodenj« me utegne napeljevati k terminu »voden« oziroma, v nadaljnjem koraku, k po-vodéno ali po-vodno. V obeh primerih zaznam nesmiselnost, kajti marsikaj je »vodéno«, pa niti slučajno ne sodi k besedi povodenj, obenem pa – vsa(ka) voda je po-vodno, in je takšna tudi takrat, kadar ne prestopi bregov, pa ni moč o povodnji govoriti.

Če se potrudim z vprašanjem PO čem ta presežek običajne količine vode teče, dospem do odgovora po-kopnem… pa bi bilo, morda, ne vem, po principu PODtalnice (voda, ki se nahaja pod »tlemi«), bolj smiselno poplavni vodi poreči POkopnica, POkopenska voda…

Če skušam s časom najti razlago obravnavane besede, potem – PO čem nastane poplava?! Bržčas, vsaj v absolutni večini primerov, PO obilnejših padavinah, pa bi tisti poplavi, do katere pride po obilnem deževju, bilo moč reči POdežnost, in oni, do katere, morda, pride zaradi taljenja velikih količin snega, POsnežnost?!

 

Podobno bi se lahko spraševal pri besedi »POplava«, pri kateri naletim na dodaten zaplet, kajti sestavljena je iz »po« in iz »plava«, pri čemer, pa naj se sprašujem prostorsko ali časovno, vseeno, vem, da voda – prav nič ne plava, pač pa bodisi stoji ali teče…

 

Vem, zavedam se tega, da se utegne zapisano razmišljanje zdeti kot popolno tratenje časa, ukvarjanje z neumnimi zadevami, čeprav je sila imenitna zadeva takrat, kadar je moč v besedi neko smiselnost najti… obenem pa – če se zmorejo kvalificirani jezikoslovci z bedarijami izkazovati, čemu se tudi jaz, nepismen, ne bi smel?!

Sovraštvo in maščevanje…

Nekaj dni nazaj sem pri prijatelju (pet let je starejši od mene) prebral, da je prek noči, in končno, dospel do občutenja sovraštva, in je to čustvovanje kot blagodejno zaznal… samo še do tega mora znati priti, da bi se določenim maščeval…

 

Pripisal sem mu nekaj besed…

Najprej sem mu čestital zaradi doživetega občutka, potem sem pridodal, da pa mu maščevanja ne želim, ker bi z njim predvsem sebe udaril. Kakopak, skušal bom pojasniti…

 

Zastavim s povsem preprostim dejstvom, ki pravi, da – je Narava z določenim razlogom »ustvarila« čustvovanja, med katerimi je tudi omenjeno sovraštvo, in ta razlog je sila enostaven – zdravstveno gledano, psiho-fizično, je NAJSLABŠE zadrževati čustva, ne pustiti jim izkazovanj! Takšno zadrževanje, »brzdanje«, tako značilno za BUTASTO (zdaj ne več samo katoliško) »vzgojo« namreč ne pelje samo v čustveno OTOPEVANJE, pač pa povečuje »notranje« (bog pomagaj, tako temu pravijo, čeprav ne vem ali obstaja tudi »zunanje«…) NEzadovoljstvo, ki se neposredno odraža najprej na samem psihičnem, nato tudi na fizičnem zdravju (marsikateri čir na želodcu je posledica prav nesproščenega nezadovoljstva!)…

 

V drugem koraku je potrebno vedeti, da obstajajo tako ZDRAVA, kakor tudi BOLESTNA čustvovanja… pa je nek strah lahko, denimo, temelj zadržanosti/previdnosti/preudarnosti/varnosti, lahko pa je, v podobi paničnega strahu, temelj NEzmožnosti soočanja s povsem preprostimi, banalnimi zadevami, potemtakem tudi temelj NEzadovoljstva (kdor ima bolesten strah pred pajki, denimo, ta zmore v suhi-južni videti pol metra veliko grožnjo… verjemi, vem kaj trdim)… in takisto velja za vsa čustvovanja, tudi za – sovraštvo…

 

Sovraštvo do drugačnosti, do ne-naših… takšno sovraštvo temelji na osnovnem čustvovanju, na strahu, na občutku ogroženosti, in je, kot tako, BOLESTNO, v najboljšem primeru lahko zapišem »normalno« čustvovanje neke neumnosti, kajti – ta ne-naši je lahko tisoče kilometrov oddaljen in, objektivno, sploh ne predstavlja neke neposredne grožnje… lahko je ta ne-naši boljši od »našega«, le da tega, z našim po-svoje-razumevanjem nismo zmožni videti… lahko da ti med »našim« nekdo »naš« krepko večjo grožnjo predstavlja od nekega tujca, katerega niti videti ne moreš, kaj šele, da bi ga (s)poznal…

 

Zdravo sovraštvo – to pa je samo skrajna podoba negativnega čustvovanja, je čustvovanje, s katerim izpoveduješ, da ti nekaj ni samo neljubo, nevšečno, pač pa ti je obsodbe, in odprave, vredno. In s takšnim čustvovanjem se je moč srečati malodane na slehernem koraku, v različnih korelacijah, denimo, banalen primer, tudi takrat, ko se z nekim strupom spraviš nad nek mrčes, miši, podgane…

 

Priporočljivo je tudi – znati NADZOROVATI lastna čustvovanja, jim ne pustiti, da tebe in tvoja ravnanja prerastejo, pač pa jih (ob)držati v okvirih za živetje v skupnosti dopustnega! V nasprotnem dospeš do tistega zob-za-zob… do nekega kavbojskega stanja, v katerem vsakdo meni, da sme po-svoje udejanjati »pravico«…

 

Da, zaradi takšnega sovraštva sem prijatelju čestital, kajti poprej je, na lastno škodo, vse občuteno držal »v sebi«, z občutenjem sovraštva pa bo zmogel taisto sprostiti, pa čeprav »samo« v podobi nekega preklinjanja, glede maščevanja pa…

 

Z maščevanjem je pa takole: kadar ti nekdo (za)svinja, takrat imaš opraviti z RILCEM (v dobrem, etičnem NI svinje, ji ne pusti obstajati!)… pri rilcih ne učinkuje noben drug »jezik«, kot jezik-rilcev (baje se klin s klinom zbija)… če pa se tako nizko spustiš, da se rilčasto izkazuješ, potem, si upam trditi, tudi v sebi dopustiš rilcu (za)živeti, potemtakem najprej – samega sebe udariš (v kolikor se poprej nikoli kot svinja nisi izkazoval, ti je celo nesprejemljivo bilo, pa se moraš najprej takšnega »jezika« naučiti)… obenem pa – obstaja tudi pasivno zoperstavljanje rilčastim, dvigneš roki od njih, jim hrbet pokažeš, se zanje ne meniš… razen v primeru nekih sprotnih nečednosti, katere bi ti želeli početi, a takrat se ne maščuješ, pač pa se »zgolj« braniš - sproti udariš nazaj, po možnosti še močneje, vendar v okvirih etično dopustnega.

 

Tudi sam večino svojega življenja nisem poznal sovraštva, in ko ne bi kapitalnih sprijenosti doživel, ga tudi danes ne bi poznal, pač pa bi, še vedno, z uvidevnostjo skušal samemu sebi pojasnjevati, in opravičevati, nedopustno. Pravzaprav, ko bolje pomislim – niti ne znam najbolje opredeliti tega, ali zmorem sovražiti, ali pa gre »samo« za neko kombinacijo občutenega gnusa in gneva, a za karkoli že gre – dobro sem se izvežbal v preklinjanju!

Subjektivno in objektivno ugotavljanje…

Za izhodišče vzamem, kot povsem preprost primer, neko vodo, ogrevano, v bazenu. Recimo, da je ogreta na osemindvajset stopinj, temperatura zraka pa je, v senci, petintrideset… potemtakem »na soncu« okrog (vsaj) štirideset…

 

Nekomu se bo voda zdela hladna, drugemu mrzla, odvisno od tega, kako sta telesi ogreti pred samim vstopom v vodo. Tretjemu se bo zdela pravšnja, povsem neoporečna, četrtemu malček pretopla, petemu prevroča. Šestega, ki ima občutno zvišano telesno temperaturo, pa bo v tej vodi dobesedno mrazilo, tresel se bo, tako jo bo kot »ledeno« občutil…

 

Gre za eno in isto vodo, ki je kot ena in ista vsem dana v doživljanje, potemtakem je dana popolnoma enako… pa čeprav jo kot takšno ne doživljajo!

 

Takšnemu ugotavljanju pravimo SUBJEKTIVNO ugotavljanje, in je rezultat v POLNI ODVISNOSTI od osebnega doživljanja. Isto doživljajo kot različno… ob čemer ima vsakdo, na po-moje način, svoje ugotavljanje za resnici ustrezno…

 

Objektivno gledano je voda pri omenjeni segretosti v bistvu optimalna, v odnosu na povprečno telesno temperaturo. Razlika med njeno in telesno temperaturo je premajhna, da bi v vodi zeblo (tudi kadar ima zrak osemindvajset stopinj te ne zebe!), obenem je dovoljšna, da omogoča hlajenje telesa, da telo zmore odvajati odvečno svojo temperaturo, ki nastaja ob sleherni aktivnosti, potemtakem tudi pri plavanju (poskusi iti v bazen, v katerem vodo segrejejo na nekih triintrideset stopinj, morda celo več, boš imel občutek kot da se v njej znojiš)…

 

Na tak subjektiven, po-moje način občestvo ugotavlja dobesedno vse, ne samo vode! Tudi zadeve, denimo neke značaje, pa zmožnosti, družbene odnose in zakonitosti… katerih NI moč spoznati s čutnim zaznavanjem, ki je EDINO dano, kot sredstvo ugotavljanja dejstev, povprečju. In čeprav so značilnosti sleherne neke posamičnosti, neke vsebine, ene in ISTE, in SE VSEM ENAKO KAŽEJO… obstaja nepregledna množica po-moje-védenja, v kateri VSAKDO PO SVOJE »VE«, po svoje pozna »resnico«… ki je daleč od dejanske resnice, večinoma celo njeno – nasprotje!

 

Da bi ugotavljal OBJEKTIVNOSTI… ja, za to pa je »malček« več časa potrebnega, kot ga občost potrebuje za svoja »spoznanja«, kajti – najprej moraš neko vsebino spoznati v RAZLIČNIH okoliščinah njenega izkazovanja, potem moraš ugotoviti, če se do vsega, s čemer je v korelaciji, izkazuje na enak način, ali ne, potem moraš dospeti do VZROKOV morebitnih različnosti v izkazovanju, pred vsem naštetim moraš POZNATI določene opredelitve/pojme (npr. nisi pošten radi tega, ker nisi do priložnosti za nepošteno dospel, pač pa si pošten kadar takšne priložnosti hote ne izrabiš, ker je ne želiš izrabiti… popolno nasprotje občega priložnost-dela-tatu, in priložnost-izgubljena-ne-vrne-se-nobena, mar ne?! In tudi kadar greš prek vez-in-poznanstev… da, tudi takrat nekomu ukradeš možnost enakopravne obravnave! In kadar na delovnem mestu, s službenimi sredstvi, zase nekaj opravljaš… da, tudi takrat kradeš, pa čeprav vedočemu-občemu-očesu to še zdaleč ni kraji podobno!), nazadnje pa moraš, neizogibno – iskati med vsemi poprejšnjimi nekimi spoznanji (po možnosti znanstvenimi, merodajnimi) in med vsemi možnimi primeri iz prakse (dejanja govorijo o resnici, ne besede o teh dejanjih!), da bi našel, hote, seveda, eno samo zadevo, ki spoznanju NE bo dala miru, pač pa ga bo zanikala in… kadar takšnega proti-argumenta ne najdeš, šele takrat zmoreš trditi o tem, da nekaj zares veš, da si do dejstva, do resnice dospel! Pa, za lažje razumevanje, povsem preprost primer zapišem…

 

Nekdo me prosi za denar, jaz pa mu ne ugodim. Praviloma me bo imel za skopega, grdega, ker ne ustrežem njegovi neki potrebi, čeprav…

 

Lahko da tega prosilca že dolgo poznam, pa sem mu v preteklosti že večkrat dal denar… zdaj pa sem ugotovil, da mu bom bolj pomagal, če ga skušam pripraviti do tega, da bo začel odgovorno živeti.

 

Lahko da se mi je v preteklosti lagal, in od mene dobljen denar potrošil za neke popolne bedarije… in ne za tisto, kar je trdil, da nujno potrebuje, pa sem se naveličal tako njegovega laganja, kakor tudi tega, da denar dobesedno skozi-okno-mečem.

 

Lahko, preprosto, da bodisi denarja nimam… bodisi sem ga nekomu drugemu, za njegove dejanske potrebe, obljubil… lahko da je tisto, kar moram s tem denarjem poravnati, dejansko neka nujnost, neizogibnost, medtem ko bi prosilec denar zgolj »zafučkal«…

 

Če tistemu, ki me prosi, ne pojasnim razlogov/vzrokov svojega »ne«, potem tudi načeloma ne morem pričakovati njegovega razumevanja, ki je, večinoma vsaj, tudi sicer zlahka problematično… pa čeprav sem mu v preteklosti ničkolikokrat, celo vedno, kadar sem bil naprošen, ugodil.

 

Da ni tako?! Tudi tako ni, da… dokler nek politik streže želodcem »ljudstva«, do takrat je dober, pošten, priljubljen… pa čeprav je do konca sprevržen, nemoralen, in daje zaradi lastnih nekih interesov, in s tem dajanjem celo družbi kot celoti škodo dela… ko pa preneha dajati, taisti, hitro postane baraba, ne-»ljudski«?! Ko obljublja švicarsko-jodlanje je sposoben, misli-na-nas… ko pa od jodlanja samo švic ostane, pa nas-je-žejne-prek-vode-peljal?!

 

Ni nagonskim možganom, pameti, dano ugotavljanje resnice, vsaj tiste ne, ki je krepko pomembnejša in odločujoča, kot je resnica o ne/topli vodi, o ne/dobri kavi, ne/lepi hiši…

Pravi pokol…

Nad vrhom stopnišča, ki od kuhinje vodi v preostali stanovanjski del, in tik nad zunanjo lučjo so, pod leseno fasadno oblogo, naredili gnezdo. Sršeni. Gnezda ni videt, je pa videt živali, kako letajo in nato »poniknejo« pod les skozi luknjo, nastalo po izpadli grči…

 

Nedolgo nazaj, preden sem šel kuhat kavo, sem dolgo časa opazoval sršena, ki ga je noč dodobra ohladila, pa me je motril skozi okensko steklo. Čakaj se, sem pomislil, kmalu pridem do tebe…

 

Ko sem stopil na balkon, preko katerega pot vodi do stopnišča… ma ne samo tisti opažen, ne, na okenskem okvirju, na zidu, klopi, mizi – dvanajst sem jih pospremil v sršenjo večnost, v roku dveh, treh minut! In priznam, da brez kančka slabe vesti, še več, z zadovoljstvom, kajti…

 

Samega me ne motijo in bi jih povsem pri miru pustil. V vsem življenju me je pičila čebela, ena sama, ko sem bil še majhen, pa nekaj os, in vse zaradi moje nerodnosti, ker sem segel po nekem žgečkanju, in ob tem žival stisnil, medtem ko sršenjega pika še nisem spoznal, vsaj na sebi ne. Pa imam z naštetimi ogromno srečanj, predvsem takrat, kadar obiram trte, pa – manj kot ostaja grozdja na neki brajdi, večja je zgoščenost teh pikajočih krilatcev, a se vselej nekako dogovorimo, gledam kako z roko sežem po grozdu, in me ne pičijo, vendar…

 

Ko je Mala tu, mi že preko dneva ni vseeno, da morava pod gnezdom hoditi. Saj gredo živali po svoje, ni kaj, a se kljub temu lahko kakšna znajde preblizu. Zvečer pa, ko vklopim zunanjo luč, da lahko v mraku otroku nosim iz kuhinje, ali če sedeva, za nekaj časa, na balkon… takrat pa dobesedno vse brenči naokoli, ko jih je v mrgolečnosti krog luči, in njene okolice, gledati. In se je tudi pripetilo, da je za menoj priletel, skozi vrata, v sobo…

 

Odraslega sem že videl s pikom sršena, in vem, da utegne tak pik povzročiti dokaj opazno oteklino, in tudi bolečino, pri majhnem otroku pa, še zlasti, če piči v obraz… ne, ne, sem za dobrososedske odnose, ni vprašanja, vendar ne v takšnih okoliščinah…

 

Da, danes mi je uspel obilen lov. Tudi prejšnje dneve sem jih »tamanil«, kot bi Srbi djali, a večinoma so bili po en, enkrat samkrat trije, in bom zvečer z zanimanjem ugotavljal, koliko, če sploh, se bo današnja čistka poznala na količini brenčečih pikavcev. Upam vsaj, da se bo poznala, ker domnevam, da jih več kot petdeset, šestdeset ne more biti v nekem povprečnem gnezdu…

Sršenja…

Luč ugaša, noč odnaša,

že po kavi volja vpraša,

skozi steklo nek sršen,

v hladu dokaj len…

 

Mrgolijo, se sršijo,

neprestano v let brenčijo,

sproti hipec grem zastat,

da speštam mu vrat…

 

Le kaj misli ta nadlega,

tik nad glavo misli bega,

nič prijetno se ne zdi

ko jih kup frči…

 

Pa izrabim mirovanje,

da za enega jih manj je,

kavo lepše mi je pit

ko ga grem zdrobit…

 

Gnezdo je nedosegljivo,

pa dodobra še sršljivo,

mi do zime je želet

jih posamič snet…

 

Donalda ni, ne Unije,

brez težave boj se bije,

ni embarga, ni carin

ko sršen je hin…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Življenje je kot tobogan – vzpenjanje ni zanimivo, če se ne dričaš.

Minevam, odštevam…

Minevam. Na srečo, minevam.

Preveč se vsega mi je v času nabralo.

Da, ko bi človeško človeku se dalo…

vendar se ne da, pa samo še odštevam.

 

Ni sreče iskati v čekanih zverjadi,

še zvezda žareti v smradovju ne zna.

Smradu pa prek glave. In še prek neba

ničevi ničevost bi širili radi!

 

Stopinje. Sem nekaj jih pustil. Da v nič izpuhtijo.

Se trudil v želji, in željo izpel.

Čemu, in za koga, bi z dobrim hitel,

kjer vsi le za sebe stremijo, živijo?!

 

In čas mi odšteva. V tolažbo, gotovo.

Ne, ne bi si daljšal, nikakor, nikdar!

Premalo jih je, da bilo bi mi mar,

preveč, da hotel bi enako na novo!

 

Še malo pomigam, da tisto začeto,

kar gnalo me je, kdo bi vedel zakaj,

počasi pospravim, popeljem v kraj,

da meni bo vsaj v nekem miru izpeto…

 

Že tudi slovo sem v korake zastavil.

Mi ni, da bi gledal za hrbet oddano,

za hrbet oddano, po vrsti zlagano.

Prevečkrat na laž neke upe sem stavil…

 

Minevam. Da, k sreči. Vse mine.

Že mnogim pomahal sem v končno slovo.

In upam, da tu in tam redek zgolj bo,

pa da namestim se v njegove spomine.

 

Zgolj redek, ker tam, kjer je zver, ne želim.

Minevam. Odštevam. Odhajam. Puhtim.

Živetje po umrlosti Zemlje?!

So »znanstveniki«, ki se bojijo, da utegne vesolje umreti. In so »znanstveniki«, ki iščejo neke druge možnosti, kjer bi bilo moč nadaljevati z živetjem po umrlosti matere Zemlje…

Skratka, so »znanstveniki«, ki niti tega NE vedo, da je v enem in istem kozarcu ujeta neka zmes v medsebojni soodvisnosti, v medsebojnem prepletanju, pogojevanju, pa – če delček te zmesi odmre, zagotovo ne more na preostanek poživljajoče delovati, pač pa bo, zanesljivo, samo pospešil odmiranje vsega preostalega. In vesolje je nekakšen kozarec, in Zemlja je zgolj in samo delček zmesi, nahajajoče se v tem kozarcu…

 

Tovrstni »znanstveniki« ugotavljajo tudi to, da se vesolje – širi! In to svojo trditev utemeljujejo (tudi) z dejstvom, da se Luna počasi odmika od Zemlje…

 

Ne vem, če vsi ti »znanstveniki« vedo, da je bila tudi omenjena Luna nekoč – ognjena krogla, kakor je bila tudi Zemlja.

Ne vem, če vedo, da je imela, nekoč, svojo atmosfero (brez nje namreč tudi vode ne bi mogla imeti, ja, tiste vode, katere preostaline so odkrili pod Luninim površjem).

Ne vem, če vedo, da je zibel živetja prav voda, pa – če je zmogla, ta voda, rojevati na Zemlji, čemu ne bi zmogla tudi na Luni?! Tam, domnevam, se z enako kemično sestavo izkazuje, kot se tu, pri nas…

 

Upam, da so ti »znanstveniki« že slišali za utrinke. Ja, to so tisti čudeži, ko vidiš svetlečo pikico toniti v temo.

Upam, da so slišali o meteorjih, kometih, celo o majhnih, malodane zanemarljivih (prašnih) delcih, ki »tavajo« po vesolju… in so bili nekoč, zagotovo, sestavni deli nekih večjih gmot, verjetno tudi planetov.

Domnevam, da so slišali o črnih luknjah, in o prizadevanjih, da bi skozi takšno »luknjo« poslali neko raziskovalno sondo… a se je izkazalo, da je bila krepko prevelika, da bi jo luknja vsrkala…

Sila dvomim v to, da se, ti »znanstveniki«, sprašujejo o tem, čemu te luknje obstajajo… če ne prav zaradi tega, da skoznje, ki so samo nekakšna izhodna-vrata, iz »našega« vesolja odpadne snovi, na svoje minimume razdrobljene, odpošljejo »nekam drugam«… tako, denimo, kakor z znojenjem, na primer, ali z izločanjem nasploh, telo slehernega živega bitja izloča (daje ven-iz-sebe, potemtakem nekam-drugam) odvečne snovi…

 

Če je bila Luna ognjena, in je bila; če je imela atmosfero, in jo je imela… je moč sklepati, da je živela neko svoje živetje, sila podobno, če ne kar enako živetju »našega« planeta?!

Če »vedo«, ti »znanstveniki«, da bo Zemlja umrla (in dejansko bo!), zakaj potem menijo, da »utegne« umreti tudi vesolje?! Ker ne vedo tega, da – znotraj enega in istega kozarca za celoto in vse, kar jo tvori, veljajo ISTE ZAKONITOSTI?! Ker ne vedo tega, da se materija nenehno spreminja, nenehno neko svojo preobrazbo doživlja, tako, denimo, kakor se gora kruši v skale, le-te v kamenje, le-to v pesek, le-ta v mivko… ki se potem spet nalaga, da iz nje nastajajo skalne gmote in gorovja?!

 

Prav, recimo, da je normalno iskati nek drug planet, neko možnost preživetja Zemlje. Recimo. Vendar samo takrat, ko bi ta drug planet iskali IZVEN »našega« kozarca, kajti v tem, »našem«, se sočasno odvija umiranje vsega v njem obstoječega! Potemtakem tudi umiranje planeta, ki naj bi postal novi-dom, in za katerega niti slučajno ni moč vedeti, v kakšnem stanju se bo nahajal takrat, ko bi bila, vsaj teoretično, možna selitev nanj! Pa se mi zdijo takšna razmišljanja bolj neki poskusi prelisičiti-čas, katerega pa, žal ali k sreči, prevarati ni moč, teče po svoje, ne da bi nas karkoli povprašal…

 

Nasploh me »radostijo« vsi neki »znanstveniki«, ki nenehno o enem in istem vesolju govorijo, o njegovi neskončnosti, prostorski (kako je lahko neskončno, če pa »se širi«?!) in časovni, obenem pa imajo na dlani, pred očmi, dobesedno pred očmi ves potek Narave, vso njeno »kroženje«, nenehno odmiranje-spreminjanje-rojevanje novega. Pa – če zmore zvezda umreti… če zmore Luna umirati… mar ni popolnoma samoumevno to, da je umiranje EDEN OD PROCESOV, s katerimi se IZKAZUJE CELOTNO VESOLJE?! In glede na to, da tudi vesolje umira, in upoštevaje, da ta proces poteka dobesedno v NESKONČNOST… mar ni moč doumeti tega, da »naš« prvi pok niti slučajno ni bil nek prvi, pač pa zgolj eden izmed neštetih pokov, s katerimi se je iz nekega poprejšnjega, odmrlega vesolja, porodilo novo (in med njimi tudi »naše«)?!

 

Resnično imam »rad« takšne »znanstvenike«, ki, namesto da bi razreševali, težave – porajajo! Tudi z iskanjem načina kako prelisičiti čas, Naravo, njene zakonitosti. Pa, ob tožbah o staranju-prebivalstva, o vse večjem deležu dela-nezmožnih, o vse manjši sposobnosti planeta pri zagotavljanju temeljnih predpogojev živetja… skušajo živetja podaljševati! Da bo starost še večji delež beležila, da bo še več zdravstvenih težav, nastajajočih zaradi krepkega preseganja prvotno zastavljenih rokov trajanja določenih »materialov«?!

 

Ko bo Zemlja umrla – do takrat je še nekaj časa, v kolikor ji (tudi »znanstvena«) neumnost ne bo pospešila umrtja – takrat, brez skrbi, na njej nikogar več ne bo, z izjemo nekih bakterij, ki so se tudi prve pojavile, takrat, ko se je začela »prebujati«. Na srečo bo Narava imela zadnjo besedo, v komunikaciji z bebavostjo, in dvomim, da ji bo dovolila kamorkoli oditi, da bi tudi tam (po)kvarila!

 

Hahaha, še neka (po)misel… glede na to, da se vsi tako »bojijo« za Naravo… uboga nezmožnost, ki Naravo vidi samo v podobah v katerih nam se kaže, medtem ko je Narava krepko več od tega, in smo mi zanjo še manjši, kot najmanjši delci po vesolju tavajočega prahu. Tudi utrinek je Narava, tudi Luna, tudi vesoljska »praznina«… v bistvu je temelj Narave v tistem dejansko najmanjšem, in še neodkritem delčku materije, ki se v neskončnost »vrti« iz-časa-v-čas, pa se zdaj v teh, zdaj v nekih drugih podobah izkazuje.

Učenje do naučenosti, vendar…

Javno šolstvo streže z vse večjim številom naučenih, kar si šteje v izjemen uspeh, čeprav – je naučenost zares tisto, kar je potrebno, da bi obstajalo znanje, in da bi, na temelju znanja, bil jutri boljši, kot je danes?! Ne, še zdaleč ne, še huje – sama naučenost je krepko prej težava, negativnost, kot pa korist…

 

Povsod v živečem svetu obstajajo šole. Takšnih in drugačnih podob, takšnih in drugačnih uspešnosti. Nedvomno so tiste, katerih sploh ne opazimo, se njih obstajanja ne zavedamo, krepko učinkovitejše od »naših«, kajti – še nisem slišal, da nek lastovičji par ne bi svojim mladičem prenesel celotnega znanja, katerega le-ti potrebujejo za USPEŠNO kosanje z živetjem! Pravzaprav v naravi že sama mama-Narava v marsičem poskrbi za to, da bo njeno potomstvo znalo, in to potomstvo marsikaj zna celo brez nekega učenja…

 

Kdo mačko, ki se načeloma ogiba vode, nauči plavati?! Kdo nekega modrasa nauči, da se najprej zvije, da bi hip za tem zmogel »poskočiti« in doseči cilj svojega napada?! Kdo uči miš, da pred zimo išče zavetje v hiši… piščanca, da takoj po izleganju začne kljuvati po tleh?! Nihče, vse osnovno in potrebno znanje ima že v svoji zasnovi, v tako imenovanih nagonih, le…

 

Pri človeku (govorim o Homo Sapiensu, ne o »sodobnem človeku«!!!) je »malček« drugače, kajti njemu svet ni sestavljen samo iz materialnega, iz tistih nekih vsebin, katere je moč videti, vonjati, slišati, otipati, okušati, ne, daleč od tega, v bistvu je človekov svet zvečine sestavljen – iz čutilom nedostopnega, nezaznavnega! Iz nekih vsebin, ki neposredno ne obstajajo v svojih materialnih podobah, pa do njih lahko dospevamo samo na posreden način (s pomočjo »sodobnemu človeku« nedanega abstraktnega mišljenja!), resda preko izkazanega, potemtakem čutno zaznanega, a kljub temu, absolutni večini nerazumljivega, nedostopnega…

 

Biti naučen… česa?! Nekih podatkov, katere, zbrane vkup, štejem za znanje, ne da bi sploh vedel o čem govorijo?! Nekih izkazovanj, ki so mi znana izključno v okoliščinah, v katerih, in za katere, sem se jih naučil, odpovedo pa v trenutku, v katerem se te okoliščine spremenijo (in se spreminjajo, malodane nenehno, glede na to, da je vse, kar obstaja, potemtakem cel svet, predvsem nekakšna spremenljivka)?!

 

Šola se ponaša kot nekakšen posredovalec-znanja, še huje, ponaša se kot nekakšen vir tega znanja, čeprav to še zdaleč ni, in nikoli ni bila, kajti šola je samo, in nič več – sekundaren, če ne celo terciaren dejavnik pri krepitvi znanja, večinoma pa se kaže celo kot, verjel ali ne – preprečevalec, ali vsaj oviralec dospevanja do istega! Ne verjameš?!

 

Samo tri, povsem banalne primere zapišem, ki zmorejo biti osnova sklepanja, glede na to, da se namen šole in šolanja v vsem času, kar obstaja, ni niti malo spremenil…

 

Zemlja, njena podoba, njena vloga v vesolju.

Nekoč je šola »vedela«, da je Zemlja ploščata, da je središče vesolja in se Sonce krog nje vrti. Ne, to ni bilo samo obče »znanje«, to je bilo »znanje« tudi vseh »izšolanih«, vseh »strokovnjakov«, »znanstvenikov«, celo predstavnikov samega vrha »znanosti«, akademikov! In trditve vseh naštetih so veljale za neomajne, v podobah absolutne resnice, v katero niti dvomiti ne kaže. Tako zelo je šola »prispevala« k spoznavanju dejstev…

 

Človek, njegov nastanek.

Najprej je šola (in vsi že poprej omenjeni, kakopak) »vedela«, da je nastal spod božje-roke, pa je Darvin neštetost nekih neljubih izkušenj doživljal, ker si je drznil drugače trditi, čeprav – tudi Darvin nima prav, vsaj kar zadeva dela človeštva, tistega dela, ki, še vedno, obstaja pod »znamko« Homo Sapiens, in čeprav… ni malo današnjih »znanstvenikov«, ki »vedo«, da je opica človekov-prednik (med njimi nekateri celo »vedo«, da je opica-človekov-prednik vendar tik za tem, ko je božja-roka nekaj vmes čarala), čeprav… čeprav ga ni argumenta, ni logično vzdržne trditve, ki bi lahko pojasnila, kako je moč iz nagonskega spremeniti v razumsko, kajti tam, kjer potrebnega ni, tam se, iz niča, to potrebno ne more kar samo od sebe poroditi, v podobi nekakšnega čudeža. Ni čudežev, čeprav je Narava, s svojim delovanjem, nekaj izjemno čudežnega, je vse v njej, in o njej, povsem preprosto razložljivo…

Pomnim, da sem v gimnaziji diskretno opozoril učiteljico biologije (in bil sem edini), da njeno učenje o opičjem predniku človeka nima, že kar nekaj časa, potrebnih osnov, vendar – ona je bila učiteljica, ona je bila uradno prepoznana kot tista-ki-ve-in-zna, jaz pa sem bil samo dijak…

 

Atom. Tudi mene so učili, da je najmanjši, potemtakem NEDELJIVI delec materije. Kdaj je trkalnik spregovoril o kvarkih, pentakvarkih?! Nekaj let nazaj, mar ne, približno SEDEMDESET let PO tem, ko so v ZDA, v prvem jedrskem obratu, CEPILI atome, jih, potemtakem, DELILI na ŠE MANJŠE DELCE!!! Sedemdeset let učenja NEresnice, celo v praksi dokazane NEresnice! In v vsem tem času so naučeni »vedeli«, da – je atom najmanjši, nedeljivi delec! Pa, smola smolnata, tudi za ugotovitve v trkalniku trkajočih močno dvomim, da so dokončne…

 

Da, učiti se in naučiti se, procesa, s katerima zmoreš daleč dospeti, celo do znanstvenega doktorata, še več, do odgovornega položaja, s katerega nato – šoli pomagaš, da v svojem trudu po (na)učenju zavira, preprečuje zaživetje novospoznanih dejstev, resnic! In to počne na način, da svoje učenje kot nesporno, absolutno veljavno pojmuje, obenem pa znanje ugotavlja izključno na osnovi zmožnosti ponavljanja naučene snovi, čeprav…

 

Na tak način se zmore papagaj naučiti enciklopedije. Morda bi, s časom, zmogel celo streči, v podobah odgovorov, konkretnim vprašanjem, a vselej, in v neskončnost, ta papagaj zmore samo ponoviti naučeno, NE zmore pa istega tudi razumeti, izkazati v podobah uporabnega, DEJANSKEGA znanja!

In na enak način zmore »vedeti« računalnik – ne samo kar ga naučiš (več tako in tako ne zmore, ker ni zmožen sam dospevati do nekih spoznanj, ki se nahajajo izven obsega sprogramiranega!), pač pa celo KAKO ga naučiš priča o tem, da »zna« samo tako, kakor znajo nadudlani vsi-po-vrsti… nekajkrat sem omenjal »znanstvenike«, celo predavatelje, ki »vedo«, da zmoreš biti suveren brez osnov lastne, vsaj relativne, neodvisnosti…

 

Ne, nisem kar tako, v naprej, proti šoli, vsekakor je potrebna, v mnogih ozirih, »le« dodobra bi jo bilo potrebno »pretresti«, pa…

 

Tam, kjer je POTREBNO razumevanje snovi, tam nadudlanost NE bi smela biti temelj napredovanja, celo dospetja do spričevala. In z nadudlanostjo lahko, brez neke pretirane škode, obratuješ le pri, bolj kot ne, nekih fizičnih opravilih, tam, kjer smeš na temelju nekih receptov, navodil, ob njih upoštevanju, domnevati tudi doseganje zastavljenega cilja. Nikjer drugje.

 

Tam, kjer se kot pijanec plota držijo svojih naukov, in so učitelji NEzmožni najmanjšega dvoma (ker so tudi sami papagaji!), tudi tam šola ne bi smela obstajati (razen pri poprej omenjenih nekih na primer ročnih, izvajalskih delih)! Kajti prav takšni »učitelji«, so (bili) zaslužni tudi za to, da so jih njihovi učenci (tisti izjemni, kakopak, ne učeče-se-papige) presegali, pa so jim zato nemalo težav povzročali, te razumevajoče učence spotikali, jih onemogočali, jim otežkočali dospetje do resnic! In takšnih primerov niti ni bilo tako malo, v znani nam zgodovini…

 

Učiti se in biti naučen je samo – učiti se in biti naučen, je izkaz samo tega, da zmoreš poslušati in pomniti, sedeti ob knjigi in pomnjeno ponavljati, nič več! Pa čeprav, kakor se sila rado izkaže, »znaš« bodisi »samo« pomanjkljivo, ali pa celo – napačno! In takšno šolo, pravzaprav kar svet kot celoto, imamo – spričevalo govori o »znanju«, znanje pa je, še vedno, redkost, celo takšna, da se, ob vseh uradno prepoznanih »znalcih« marsikdaj s težavo prebija na površje, če se sploh sme prebiti…

 

Vedeti, (po)znati… da, tudi (na)učenost je ena od poti do tega vedenja, do UČENOSTI, če želiš, ampak povsem obstranska, kajti poglavitna pot do resnice je – zmožnost ugotavljanja in razumevanja dejstev, in ta zmožnost se PRAVILOMA izkazuje tudi s tem, da – ne sprejema šolskega znanja kot končnega dosežka, pač pa samo kot neko vrsto izhodišča, in to takšnega, ki zmore porajati DVOME v pravilnost (na)učenega! Ni je namreč teorije, ni ga znanja, ki bi zmoglo veljati samo v besedah, in bi za praktična izkazovanja ne veljajo, nasprotno, izkazovanja, ne besede, so tisto, kar zmore resnico pojasnjevati.

 

Doktorji znanosti. Hm, večinoma, in žal, doktorji papagajevstva. In med njimi, takšnimi, tu in tam tudi nekdo, ki ni naučen, pač pa je zavoljo sebe, svojih miselnih zmožnosti, tudi dejansko učen, vedoč! Da, tudi to je »napredek«, s pomočjo katerega svet samo navzdol drsi…

 

Sicer pa, za šalo, v »opravičilo« - nisem jaz izmislil tistega foh-idiota… ne, porodili so ga tisti »učenjaki«, ki so »vedeli«, da je potrebno nezmožno-vedenja učiti in naučiti NE-vedeti!

Časi zveri…

Od daleč motorka iz gozda se čuje,

dete pa spi, dete pa spi,

v meni že vse v daljave potuje,

dete pa spi, mirno spi…

 

Ni času dano za malo zastati,

le bolj drobi, le bolj drobi,

prav vsako sonce se mora končati,

le bolj drobi, da boli…

 

Ostri kot britev so kremplji temine,

reže do dna, reže do dna,

v večnem čakanju vsa večnost izgine,

reže do dna, do neba…

 

Prazna uteha srce, za bedake,

zver le hlasta, zver le hlasta,

steka za hrbtom se vse med odplake,

zver le hlasta, brez srca…

Z različnih bregov…

Ponudiš prst, ostaneš brez roke… med skromnimi, dobrimi in poštenimi?!

Bog je sebi najprej brado ustvaril… le kovačeva kobila je vedno bosa?!

Dobrota je sirota… dobro pa se z dobrim vrača?!

 

In še mnogo povsem nasprotujočih si trditev bi bilo moč poiskati, trditev, ki o istih stvareh popolnoma drugače govorijo, pa – ker so stvari iste, bi bilo moč ugotavljati, da so med očmi, ki jih vidijo, nepremostljive razlike?!

Nekaj ni prav…

Prisegam na nesebičnost, uvidevnost, dobroto… pa čeprav malodane vse, kar obžalujem v svojem življenju, prav na omenjenem temelji, in – če je omenjeno pravilno, v kar ne dvomim, da je, potem, ni druge, konkretno okolje ni pravilno za takšna izkazovanja…

»Malenkostna« razlika…

Popolnoma vseeno mi je, kako se nekdo vidi v svojem zrcalu, upoštevam tisto, kar mi z ravnanji izkaže.

Sve se vraća…

… sve se plaća… neka pesem iz odvržene preteklosti… neko sporočilo, ki naj bi tolažeče bilo, čeprav…

 

Ne, ne more mi vrniti življenja, dobesedno vrženega v žrelo ničeve sebičnosti, pokvarjeno preračunljive, sprijene, mu pa zmore, vsaj malo, opravičiti ravnanja, kajti – še vedno je bolje končati med čekani zveri, kot pa biti zver!

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Verjamem, da so po nagonsko in uvidevni, in pošteni, dobri, ljubeči… vendar samo po nagonsko.

O, šolstvo »nadobudno«…

Ne vem koliko besed zmore v pomnjenje zapisati ara, a ko bi jih zmogla za nek bla-bla študij, bi si zaslužila diplomo enakovredno… vsem že sicer zgolj ponavljajočim!

Neljubo, a resnično…

Nič posebnost se mora krasiti, da druga nič posebnost njene okraske opazi, in jih tudi zavida.

 

En dan Teslovega življenja je vrednejši od milijonov let obstajanja nič posebnosti.

 

Brez človeka bi bil svet grši, brez nič posebnosti lepši.

 

Nič posebni so edina bitja, ki menijo, da so sama sebi namenjena, obenem pa sebe nimajo za pokazat.

 

Nič posebnost ve, da je posebna, le ko svojo posebnost izkazuje, ni nič posebnega videti.

A b mi zrihtu…

Kot otrok nisem hodil v pustna beračenja, tudi svojim nisem dovolil, da bi se podali prosjačiti od vrat do vrat. K vragu takšna »kulturna tradicija« beračenja, ki na slehernem koraku s svojim (tudi) a-b-mi-zrihtu izkazuje stanje brez kančka časti, posledično tudi zadržkov…

 

Ta a-b-mi-zrihtu je sicer v njihovem daj-damu povsem običajna zadeva, ki pa, poleg ostalega, nikakor v prid njihovim samopodobam ne govori. A so preveč butasti, da bi se tega zavedali.

»Uvidevnost« polnega želodca…

Dal sem ji tri četrtine lazanje, nato sem ji še od svojega dela pridodal. Sam zmorem do biti-ne-lačen tudi s kruhom…

 

Ko je strgala poslednje mrvice s svojega krožnika, sem jo slišal »upam, da ne boš rekel, da si še vedno lačen«…

 

Zasmejal sem se, kaj se ne bi, čeprav me ob odrasli tovrstni »uvidevnosti« ne žene na smeh.

Zaokrožena norišnica…

Posnemanje drugih je nuja tistih, ki sebe ne premorejo.

Tisti, ki sebe ne premorejo, tudi nekih omembe vrednih zmožnosti ne zmorejo izkazati.

Tisti, ki se z zmožnostmi ne izkazujejo, bi gradili svet…

 

… pri čemer niti tega ne vedo, da svet opic in papagajev že obstaja… pa ne samo pri opicah in papagajih.

Ob otrocih…

Ob otroku se vselej učiš, če drugega ne, brzdati živce. In naučeno prav pride, ob odrasli neumnosti.

 

Svet otroka zna biti bogatejši od sveta odraslih, zato mu ga odrasli hitijo čim prej uničiti.

 

Ko bi otroci urejali svet, bi le-ta bil neumen, a zagotovo ne tako kretenski kot sicer je.

 

Razumskega otroka ni potrebno »prešolati«, nagonskemu nobeno »prešolanje« ne pomaga.

 

Otroci so zrcala, v katerih bi starši sebe lepše gledali.

Prek strug…

Tiho, tiho, kot da sanje trosi,

v rahlem jutru s sivega neba,

niti sape, da na krilih nosi,

da se sonce vsaj za hip razda…

 

V mehkem plesu prave čarovnije,

kapljica za kapljico drsi,

da odnese, da z obličja zmije

in, morda, za hip razbremeni…

 

Se podaja v struge prek obraza,

jih prav vneto čas je izklesal,

na njih dnu, v skali, glas poraza,

ki ga dež nikdar ne bo izpral…

Tata ratatata…

Na spletu sva odkrila neke pesmice, podkrepljene z animacijami, in med njimi je tudi pesmica o tati…

 

Tata, tata, tata ratatata, kad je tata tu, sve je juhuhu…

 

Ko je prvič (ne vem kolikokrat) poslušala to pesmico, se je stisnila k meni, me objela in me nasmejana do ušes gledala… kot bi vedela, da je tata edina oseba, ki bo vselej prej njeni želji, kot svoji, prisluhnila…

 

Ah, da, da, tudi neki drugi jo bodo imeli radi, kako da ne, le – tako jo bodo imeli radi, kakor znajo, kadar jim tako (za)prija, kakopak…

 

Da, v zadnjih dneh nekajkrat dnevno ta ratatata poslušava in, čeprav mi je njeno odzivanje ljubo, in toplo učinkuje, bi malček spremembe tudi prijalo.

Nezaslišano…

Vsakdo ima pravico po-svoje-vedeti, le pravice soodločanja s svojim neznanjem ne bi smel imeti.

 

Dejstva so objektivna stanja, do katerih objektivna nezmožnost ne zmore dospeti.

 

Očesno slepemu pomaga palica. Morda bi tudi možgansko slepemu… ko bi jo pravi v rokah držal.

 

Nezaslišano – med silnimi poštenimi in sposobnimi sta poštenost in sposobnost raritetni stanji!

 

Kjer pamet pametuje, tam bebavost domuje.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Besedo razumem bi prepovedal, večinoma o ne-razumem izpričuje.

Ob debelem krompirju…

Dve zadevi skušam spraviti vkup. Prva je tista zdrava-kmečka-pamet, druga pa trditev, da ima neumen kmet debel krompir. Hm…

 

Debel krompir je nedvomno izkaz uspešnosti. Uspešnost je, v to ne kaže dvomiti, zlasti med prislovično sposobnimi, posledica sposobnosti. Sposobnost pa ima svoje temelje v glavi, pa bi bilo, na osnovi tega, moč sklepati, da…

 

Je za debel krompir oziroma za uspešnost potrebna neumnost, obenem pa, ker kaže uspešnost upoštevati, prisluhniti njenim izkušnjam, posledično tudi nasvetom, tiste zdrave-kmečke-pameti, bi bilo med obema stanjema, med neumnostjo in zdravo-kmečko-pametjo, potegniti – enačaj…

 

Zdaj – če se podam na področje nevroznanosti, izvem, da pamet in um nista eno in isto. Pamet je najnižja podoba mišljenja, enostavno mišljenje, dočim je um celovito, kompleksno, krepko zahtevnejše mišljenje. Če to zapišem drugače, potem pamet NI um, oziroma, če še drugače, je pamet NE-um, oziroma je stanje, imenovano pametnost, isto kot stanje, imenovano ne-umnost…

 

V naslednjem koraku se spotaknem ob jezik, oziroma ob njegove pomanjkljivosti, tudi marsikje drugje izkazane, celo nepravilnosti, kajti po jezikovnem pojmovanju je pamet nasprotje neumnosti, kar pa dejansko ni. Potemtakem bi bilo moč poziv »bodi pameten«, dejstvom na ljubo, pravilno razumeti v podobi poziva »bodi ne-umen«, pa čeprav tako ni razumljeno, kakopak, vendar – kaj vse dandanes ni popolnoma zgrešeno razumljenega, pa čemu tudi takšne malenkosti, kot je pametna neumnost, ne bi bile?!

 

V bistvu bi bilo, hipotetično, moč pamet obravnavati kot um, glede na to, da naj bi osem milijard razumnih živelo na planetu, samo takrat, in do takrat, dokler se ne začne izkazovati, pomeni, da je v svojem nedelujočem stanju, v fazi molčečnosti, kajti hip za tem, ko se izkaže, se že kot ne-um predstavlja. V povezavi s tem je tudi lažje razumeti tisto, da je molk zlato, kajti – kaj je vrednejšega od tega, da te imajo za umnega, pa čeprav si dejansko bebec?!

 

Priznam, da sem popolnoma zmeden, in to celo zaradi – debelega krompirja! Glede na to, da jezikoslovci vedo-kaj-delajo, glede na to, da je občost najmanj normalna, glede na to, da vsaj neke osnove s področja delovanja možganov poznam… dejansko ne morem na nikogar drugega s prstom kazati, s tem v zvezi, kot na krompir. Ko ga vsaj ne bi neumnosti prisodili, potem bi me, bržčas, neumnost ne spravljala v takšna razmišljanja…

Dežinke…

Dežinke. So naše, na srečo,

za naše potoke, in reke, morja.

Ko z njimi napolnimo našo si vrečo,

bo z našega vselej sijalo neba…

 

Dežinke. Za pamet ne vejo,

pa ni se jim šteti, deliti, imeti,

in vselej po svoje v nebo spet dospejo,

da Soncu je dano v počitek dospeti…

 

Od nekdaj tako je, kjer bebec posluje,

namesto do več, le do manj mu je prit'.

Narava, na srečo, uspešno kljubuje,

obenem pa snuje se bebcev znebit…

Že sedaj je predolgo…

Bolj kot je ničevo, dlje bi obstajalo.

 

Edino, kar pridodajajo času, so težave.

 

Ne bi bilo večje grotesknosti, kot če bi bil omejenosti neomejen čas dan!

 

Podaljševanje njihovega časa je krajšanje potrpežljivosti planeta.

 

Naj nič še tako poskuša izpljuniti čas, bo čas izpljunil njega.

»Vesolje utegne umreti«…

Nekateri »znanstveniki« se bojijo, da utegne vesolje umreti…

 

Nikarte se bati, ne samo, da utegne, pač pa je umrtje obstoječega vesolja predpogoj nastanka novega!

 

Jaz se povsem drugega bojim, tega, da se tudi v novem utegne neumnost pojaviti.

Človek…

… pripadnik edinega dejanskega ljudstva, obenem živeč v vseh državah, a brez lastne.

S kupčka na kupček…

Veter je smetju edina hrbtenica.

 

Ni mi jasno kako je lahko brezkoreninskost ponosna na svoje korenine?!

 

Ni slabšega pometača od vetra, povsod raznese smetje!

 

Temeljna značilnost nevidnih je, da so šele na kupu opazni.

 

Ne premorejo lastne poti, a bi usmerjali Svet?!

Preproščina…

Višave so jim nedosegljive, pa se vzorujejo po debelih.

 

V skrbi za jutri bi ga že danes požrli.

 

Svet jim je preveč preprost, da ga s svojo preproščino ne bi zapletali.

 

So dokaz, da absolutnega niča ni. Če drugega ne, obstaja ničevost.

 

Ko ne bi bilo sosedov, bi dosegli optimalno zadovoljstvo nad samimi seboj.

V plazečem svetu…

Plazilcem je težko pasti.

 

Tako ljubijo svojo zemljo, da se od nje sploh ne odlepijo.

 

Značajsko gledano so čvrsto brez značaja.

 

Zmorejo se učiti in naučiti, do učenosti pa jim neumnost ne dovoli.

 

Njih pravičnost je jaz-nato ti… če kaj ostane, seveda.

V nemoči…

Dokler bom neumnosti nerazumljiv, ne bom dospel do normale.

Planet, imenovan Zemlja…

Je odsev vesolja – povsod tema, le tu in tam kaj zasije.

 

Mrgoli črnih lukenj, skozi katere funkcionira vsa neotipljivost.

 

Med neštetimi sateliti je suverenost gibanja nesprejemljiva.

 

Dan je kratek, že ob svitu ga začne požirati noč.

 

Temeljna podoba živetja so bakterije, prilagodljive vsem okoliščinam.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Raje njim grd, kot po njihovo lep.