Mačkoljubci…

Samo sebičnim zmore biti sebičnost samoumevna, celo ljuba!

 

Nikoli nisem bil mačkoljubec, nikoli ne morem postati. Že res, da so se mačke pogosto znašle v mojem domovanju, a nikoli radi moje želje po njih. Daleč od tega, če že, potem obvezno pes!

 

Mačke so sebična bitja. Najdejo te in »se ti posvečajo« izključno takrat, ko te potrebujejo. Resnici na ljubo se ne posvečajo tebi, pač pa tistemu kar od tebe prejemajo in jim prija. Popolnoma enako »ljubezen« namreč poznajo, kot jo pozna občestvo! »Ljubezen« sebičnosti, »ljubezen« lastnega ugodja.

 

Že res, da znajo biti sila praktična bitja, mačke, z njimi se ne potrebuješ pretirano ukvarjati, kaj šele, da bi se zavoljo njih moral čemerkoli odpovedovati, denimo lastnemu živetju, pa prav radi tega sodijo med priljubljene živali. S psom je popolnoma drugače, za tistega, seveda, ki zna dejansko imeti rad ne-sebe, pes terja tvojo pozornost, brez nje ne zmore biti zadovoljen, kaj šele srečen, obenem pa komaj dočaka trenutek, v katerem mu dopustiš, da ti svojo predanost, svojo ljubezen izkaže! Da, res je, tokrat sem besedo zapisal brez navednic, kajti res je tudi to, da zna biti pasja ljubezen še najbližje človekovi, in krepko bolj resnična od »ljubezni ljudi«…

 

Ne vem kaj je v današnjem dnevu, a maloprej sva že drug današnji objemovalno-čohalno-crkljajoč »obred« opravila. Šel sem naložit v kuhinjo, hotela je, za spremembo, z(a) menoj v prostor. Prav. In – samo da sem sedel na klop, misleč, da za nekaj trenutkov, že sva imela njo-polno-mene in mene-polnega-nje. Samo še to bi se manjkalo, da bi mi zlezla v naročje, pa da bi bila zgodba zaokrožena. A ji ne pustim tega, nič več, od operacije naprej, je le prevelika, pretežka, obenem pa v svoji vnemi čustvenega izkazovanja objektivna pretnja. Minuli teden se je, denimo, tako razveselila Malinega prihoda, da je, baba pasja, »pozabila« na svojo velikost in težo, pa kar »skočila« na dete, da sem jo moral ujeti in preprečiti padec. Potem pa jo še miriti, ker jo je prestrašila, pojasnjujoč, da jo ima Tisa rada, in da ne ve kako vse bi ji to pokazala…

 

Da, ljubezen zna biti sila obremenjujoča stvar. Ne čaka na zapovedi svojega izkazovanja, kjer obstaja, tam se zna kot neskončnost izkazovati, obenem pa – po glavi dobi, malodane praviloma, kajti v svetu sebične »ljubečnosti« slej ko prej ugotovi, da je dobra samo dotlej, dokler jo je moč izrabljati.

Odšli, da bi me s seboj vzeli…

Misel leta k nekim, za katere smem, še vedno, reči, da so moji, zlasti sedaj, ko jih več ni, da bi se jim drugače kot v sebi namenil, k tistim, ki so zaslužni za večino lepega, katerega sem doživel, k tistim, ki niso znali jemati, obenem pa se v dajanju samih sebe niso znali zaustaviti…

 

Pozabiti in iti naprej, »recept« ničevih duš, ki v naprej sploh nikamor nimajo dospeti, zgolj v ponavljanje enega in istega, žreti in da mi je lepo. Jaz pa ne morem pozabiti, iti tudi več nikamor nimam, in kolikor me je še ostalo, so to ostanki tistega, česar ti moji niso s seboj vzeli, ko so me po koščkih trgali, ne da bi se kadarkoli kaj takšnega namenili početi. Brez njih bi mi vse bilo zaman, z njimi imam vsaj preteklost. Zaradi njih kljubujem, njim sebe namenjam. In ne želim nikoli, s čemerkoli, »ljudski« postati.

Samo dve možnosti obstajata…

… za družbo bodočnosti: iz njihovih rok, svet opic, iz človekovih, svet brez opic.

Samo človek in pes…

… zmoreta imeti v baraki ali v graščini isto ter enako, samo človeku in psu njuno bogastvo pod kožo leži.

Denar…

Če čemu »zaupajo«, če čemu izkazujejo svojo predanost, potem je to, zagotovo – denar! Z njim je, po njihovem, seveda, moč vse kupiti, in zlasti tisto, kar v sebi nobene vrednosti ne nosi, z njim je moč do lastne »veljave« dospevati, med sebi enako nevrednimi samo, ne nazadnje – denar, baje, »vrti svet«, čeprav tudi ta njihova »resnica« ne vzdrži resnejše presoje, kajti…

 

Ne, denar ničesar ne vrti, denar ničesar ne odreja, denar je zgolj kup predmetov, katerim oni neke vrednosti opredeljujejo, in kot predmet se denar niti malo z lastno voljo ne izkazuje, pač pa z voljo tistega, komur se znajde v rokah. In zvečine…

 

Zvečine se znajde v rokah nikoli site praznine, ki nima s čemerkoli drugim dospeti do tega, da bi bila videna in opažena, celo »spoštovana«, s strani spoštovanja nevrednih, kakopak, s strani tistih, ki sploh ne vedo kaj spoštovanje je, praznine, katero večna njena lakota po biti-nekaj na vse možne načine žene v nebrzdano pogoltnost, v nikdar končane poskuse odprave manjvrednostnih kompleksov, pa v bistvu ta praznina, ne denar, poganja svet, da se, v njenih rokah, izključno kot živalski izkazuje!

 

V preteklosti sem ničkolikokrat slišal, ko sem v pogovorih bedo, možgansko, miselno in čustveno, ugotavljal, da bi bilo z odpravo denarja moč svet polepšati. Bedarija, celo prvovrstna, kajti dokler ne odpraviš taiste bede, dotlej bo le-ta vselej sebi iskala neko mesto, nek položaj, v svetu, v katerega dejansko sploh ne sodi! In je popolnoma vseeno, če to počne z denarjem, s številom glav/repov, ali pa s školjkami, vselej bo beda ostala in nikoli ji dovolj ne bo.

Sitila se bova dobrote…

… Tisa in jaz, v tem »prazničnem« času, skozi katerega staro le do nove letnice dospeva…

 

Za jedačo in pijačo poskrbljeno. Imava brikete, kruh, polento, riž, nekaj paštet, margarino in jušne kocke, pa se bova nažirala do onemoglosti potrpljenja, ki že na samem svojem začetku začne kljubovati, zalivala pa bova z vodo in sebi bom, domnevam, šilce žganja namenil, in pločevinko piva, da bratu, ki je za oboje poskrbel, v mislih nazdravim. Vrhunec dobrote bova pa preživela v nekaj urah, na verandi, ko bo dobra pasja duša meni zaupanje izkazovala, in predanost, jaz pa njej, do znosnosti blažeč njeno prestrašenost, pogojeno s pokajočimi izkazovanji primitivizma, ki drugače, kot da glasno svoje obstajanje razglaša, očitno ne more do svoje »sreče« dospevat…

 

Nama bo najina dobrota ostala tudi za naprej. Da bova tudi v bodoče verovala v to, da je »bog« samo dvema bitjema podaril dušo in srce, človeku in psu.

Uboga sestradana beda…

Sinoči sem izvedel, da so »dobrotniki« poskrbeli za to, da bodo imeli neki socialno ogroženi za praznik »mize obložene z dobrotami«. Aleluja, kakšna sreča!

 

Ni pomembno to, v danem času in okoliščinah, da iz dneva v dan ne vedo, kako bodo preživeli, pomembno je to, da se bodo za praznik – nažrli! In to s samimi »dobrotami«!

 

Uboga beda, kateri žretje predstavlja »srečo«! Uboga beda, kateri okus požrtega deluje na količino »sreče«!

 

Res, izjemna »dobrota«, izkazovana le tu in tam, ko tako nanese, izjemna »sreča«, zagotovljena z izpolnjevanjem temeljnih potreb telesa, izjemna bebavost, ob kateri bodo ti ogroženi tudi v naprej ostali ogroženi, in prepuščeni na priložnostno izkazovanje hinavščine okolja!

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

V zadušljivem veter smetje kopiči.

Želja…

Naj se izpolni čim manj pričakovanj pogoltne, preračunljive, butaste nagonske sebičnosti, Resnica in Pravica pa naj končno kreneta v smeri človekovega sveta!

 

Vem, utopična želja, a kljub temu.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Včasih celo življenje ni dovolj za spoznanje, oni pa vedo že ko jih rodijo.

Sralci »zdrave hrane«…

Vsak čas prinese nova »spoznanja« pameti, pa se tudi takšne porodijo, ki, na primer, o nezdravosti mleka blebečejo, čeprav je mleko že po naravi tako osnovna hrana, da osnovnejše biti ne more. Vendar – ko se bebavost poda »vedeti«, takrat, pač – »ve«!

 

Že dete me včasih v dvomu pogleda, ko ji sok ponudim (sirup, razredčen z vodo), ker »je voda zdrava«, pa ji moram pojasniti, da zaradi soka zagotovo ne bo nič prej konca dočakala… zaradi neumnosti morda, pa upam, da nikoli ne dospe do tega, da se po njej ravna…

 

Stoletja se je živetvena doba povečevala ob hrani, ki je danes »nezdrava«, danes pa rastejo seznami »zdrave« hrane, ki je toliko bolj »zdrava«, ker – okolje, v katerem je pridelana (prst, voda, zrak), še nikoli poprej ni bilo tako onesnaženo z raznimi nezdravimi substancami, kot je sedaj. In, kakopak, bebcem je povsem »normalno«, da pod onesnaženim nebom, iz onesnažene prsti, napojene z onesnaženo vodo, raste »zdrava hrana«. Da raznih pospeševalcev rasti mesa in škropiv, s katerimi ščitijo pred boleznimi,  sploh ne omenjam… bebavost itak »ve«, da se takšne zadeve »razgradijo«, torej »ve«, da zmore materija iti-v-nič…

 

Absurdna zadeva, že tako in tako nimajo česa pokazati, iz svojih živetij, pa bi radi nedogled dočakali! Obenem pa – danes, ko sem se mukoma odpravil v trgovino (ko ne bi nabavljal zaradi Male, me ne bi videla do poprazničnega časa), redki so bili vozički, ki so le neke nujnosti vozili k blagajnam, vse kipeče polno, in to same »zdrave hrane«…

Pravijo, da je…

… povsod treba iskat tisti »nekaj dobrega«, pa… juhuhu, viroza, če bi dolgo trajala, bi se še kaditi odvadil…

Bentiš, komaj čakam, da ponovno z užitkom napolnim pljuča z dimom!

Zgolj preblisk…

Letos mi bo le z eno pasjo dušo »čakati«, na verandi, menjavo koledarja, Tarik je ubežal norenju »civilizirane uvidevnosti«.

Čutno zaznavanje…

Na osnovi (izključno) čutnega zaznavanja je bila Zemlja ploščata – niso je mogli drugače videti, ko pa ne zmorejo »gledati« z možgani, pač pa zgolj z očmi. Ko bi zmogli tudi z možgani, bi jim kopica okoliščin drugačno podobo planeta razkrila.

 

Koh je bil idiot, ko je o bakterijah govoril, kajti oni, pametni, z njihovimi akademiki celo, na čelu, teh bakterij niso videli. Ne vonjali, okušali, tipali, slišali. Zdaj tudi oni, pametni, lahko vidijo bakterije, s pomočjo mikroskopa, zdaj lahko »vidijo« viruse, s pomočjo laboratorijskih postopkov… a še vedno ne morejo videti, in razumeti, denimo družbenih zakonitosti. Vseh, od ekonomskih, pa naprej.

 

Tudi Tesla je bil idiot, dokler ni pametnim, tudi akademikom, dokazal, v laboratoriju, njihovim čutilom razumljivo, da je energijo moč ustvarjati, posredovati, izrabljati. A vsi ti »idioti«, razni galilei, so »idioti« zgolj toliko, kolikor so razumska bitja, pa s pomočjo svojega razuma vidijo stvari, ki so občosti nedosegljive, in ji nikoli dosegljive ne bodo, razen toliko, kolikor se bodo naučili uporabljati razkrito, že ugotovljeno, dosegljivo jim s pomočjo naprav.

 

»Zgodovina se ponavlja«. Ne, ne ponavlja se, ponavljajo jo, in to iz enega samega razloga, ki je popolnoma enak razlogom v preostalem živalskem svetu – zaradi (čredne) pripadnosti, zaradi NEZMOŽNOSTI sobivanja, zaradi lakote, ki je krepko večja od zmožnosti ustvarjanja, zaradi potrebe po odpravljanju manjvrednostnih kompleksov, posledično plezanja po (resda nevidni, a še kako obstoječi) »hierarhični lestvici«. Da, tudi v mravljišču ne obstaja skupnost, je ne more biti, ker je preveč po-moje pričakovanj in zahtev, pa vsak teh po-moje komaj dočaka priložnost, da se okrepi in, vsaj za nekaj časa, druge po-moje zatre, si jih podredi. Ne kaže pri nagonih, pri živalih pričakovati razumskega funkcioniranja, neke uvidevnosti, dejanske, ne zapovedane in vsiljene, neke dejanske solidarnosti, nekega dejanskega samo-odpovedovanja, le – ko pride priložnost, takrat jo je treba zgrabiti…

 

Ja, takšnih »idiotov« je bilo kar nekaj. Baje so se tudi Vernu posmehovali, ko je, butec, nekaj o popotovanju pod morsko gladino in v vesolje tvezil…

 

Nagoni ( = pamet) niso zmožni ne celovitega (z vseh možnih zornih kotov) vpogleda, celovitega (kompleksnega, vse dejavnike vključujočega) »procesiranja«, pa od njih ne kaže drugega pričakovati, kot že itak je, v Naravi – kar znata starša, in kakor znata, to in tako bodo znali tudi mladiči. Če pa se okoliščine »slučajno« spremenijo… jebat ga, takrat pa bodisi preživiš, bodisi podležeš.

K sreči (ali pa na žalost) obstaja človek. V nasprotnem primeru bi se vsi ti pametni še danes z gorjačami podili za divjadjo.

Zanimivo…

… to, da tiste stvari, katere je moč ugotavljati s čutili, vsi ENAKO vidijo, pa je slano vsem slano, zeleno vsem zeleno, tekoče vsem tekoče… medtem ko vse ostalo, vse tisto, do česar ni moč dospevati neposredno, s pomočjo čutil, vsakdo vidi PO-SVOJE, čeprav so tudi te stvari POPOLNOMA ENAKE VSEM na pogled postavljene!

 

Ne, ne, NE gre za »izobraženost«, ne gre za neka pojmovanja, povzročena z nekimi okoliščinami, gre, preprosto, za to, da – slep si mora po-svoje predstavljati resnico, in če je »slep« v možgane, je popolnoma zaman sleherno pojasnjevanje, videl bo samo tako, kakor je »zmožen« videti, pri čemer ni zanemarljivo dejstvo tisto, ki priča o tem, da si za »resnico« izbere najbolj všečno mu razlago, tisto, pač, ki najbolj njegovi podobi ustreza.

Ko slišim…

… da je v svinjaku lepo, nimam osnov, da ne bi verjel, le povprašati se moram, ob tem, komu zmore biti lepo v takšnih okoliščinah. In možna sta samo dva odgovora: bolniku, in pa tistemu, ki v takšne okoliščine sodi.

Resnica je sila…

… preprosta zadeva, vendar ne tako preprosta, kot si jo preprosti možgani izmišljajo.

Človek je ustvaril jezik…

… da bi o svojih pojmovanjih z njim sporočal, ne o živalskih.

»Vedo«…

… da je svet pravičen takrat, kadar njim ustreza, ne vedo, da so najslabše možno merilo dobrega!

Pomena besed…

… ne poznajo, ne tistih »zapletenih«, kot so suverenost, svoboda, demokracija, sobivanje, ne tistih »preprostih«, kot so poštenost, marljivost, dobrota, ljubezen, sreča, pa jim ne smeš verjeti, kadar o tem govorijo.

Srečajo nekoga…

… in ga že poznajo. In vsaj toliko vedo o njem, kot o sebi. Nič.

Samo listja, trave in dreka je v obilju...

Vsak po lastni vrednosti izbira. Manj kot je vreden, večji nabor ima.

Med prijatelji…

Ne išči prijateljev tam, kjer mrgolijo, tam še znancev ne moreš najti.

 

Samo smet zmore biti zadovoljna v družbi smetja.

 

Ko bi hotel biti obdan z govni, bi se zaposlil v komunalnem podjetju.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Pamet zlahka dospeva do odgovorov, pa ji znanja ne kaže zavidati.

Verjemi…

… še vedno je ploščata!

Če je…

… vračanje časa v preteklost dosežek, potem se smejo tudi »preroditelji« z uspehi hvaliti.

Ni hujšega »znanja«…

… kot je »znanje« neumnosti!

Tako so…

… »izobraženi«, da nobene podlage za ugotavljanje ne premorejo.

Tako so »pametni«, da nobenega »orodja« za ugotavljanje ne premorejo.

Tako so prodorni, da nobenega upanja za boljši jutri ne puščajo.

Ne slabo, katastrofalno!

Bojda je obče mentalno stanje slabo, pa ni, je – katastrofalno! Pa ne samo zaradi prevladujoče pameti ( = neumnosti), pač pa tudi, če ne predvsem zaradi tega, ker taista pamet dobesedno uničuje, s svojimi prepričanji, s svojo »vzgojo«, s svojimi kalupi… vse tiste redke razumsko zasnovane, da le-ti ne zmorejo odrasti brez psihičnih poškodb, s katerimi jim je zmožnost ugotavljanja in razumevanja najmanj okrnjena, če ne celo popolnoma izničena.

 

Vem, ne samo povprečnežu, načeloma je ta trditev težko razumljiva, če sploh, a bi jo bilo moč ponazoriti s primeri »volčjih otrok«, kakršnih je bilo, denimo v Indiji, (in vsaj v preteklosti) nemalo: dojenček, odložen v gozdu, posvojen od volkulje, odraste v navzven popolnoma enako bitje človeku, a misli, se izkazuje popolnoma kot volk. Premika se po vseh štirih, renči, zavija, se pred sebi enakimi skriva. Drugače ga volkovi niso znali naučiti.

Že tisočletja…

… »vedo vse o človeštvu«, že tisočletja »rešujejo družbena vprašanja«, in skušajo preprečevati »ponavljanje zgodovine«, in to počno z različnih izhodišč, na temelju različnih prepričanj, a jim uspeva samo to, da se – ene in iste zadeve ponavljajo iz časa v čas, in je razlika samo v različni tehnološki razvitosti. Ki jim je, mimogrede, absurdno, kakopak, merilo razvoja…

Še tisočletja lahko tako počnejo, a dokler zares ne bodo vedeli o tistem, o čemer »vedo«, do takrat tudi ne bodo mogli vedeti kje in kako se je potrebno zadeve lotiti. Pa je odgovor tako »pred nosom«, če vsaj malo veš o dejanskosti, če zmoreš vsaj malo seštevati/povezovati dejstva, da bolj »pred nosom« biti ne more!

K sreči so vsaj genetiku priznali njegovo ugotovitev o sorodstveni povezavi med »ljudmi« in Neandertalcem, koliko časa pa bodo potrebovali, da jim to priznano »kapne« v betice…

Dobro me je lopnilo…

Običajno viroze, s katerimi Malo dospe domov, ne preidejo name, ta, s katero je dospela v soboto, ta pa…

 

Očitno je zadeva dokaj prepričljiva, po svoji moči, pa se mi vsaj približno sanja, kakšna bogica je morala šele moja Drobtinica biti, če je mene, odraslega, tako pobožalo! Upam, da je zadevo do konca prebolela in da zdaj, vsaj nekaj časa, ne bo ničesar dobila, pač pa do čim več moči dospela…

 

Pljuča bi kašelj trgal iz prsnega koša, tudi ko se pojavi občutek lakote, je občutek slabosti močnejši, s težavo sem toliko energije zbral, da sem pol ure namenil pomivanju posode. In bi »moral« biti sine danes pri meni, pa sem ga prav radi tega »odpovedal«, da tudi on ne stakne tega vraga. Bi spal, a ne morem, bi vsaj ležal, a tudi ne gre. Za nameček pa še zračni tlak, v tej čudoviti meglenosti, nagaja, pa se cel dan s pečjo pregovarjam, a mi na več kot na enaindvajset zaenkrat temperature ni uspelo spraviti…

Simbioza…

… soživetje, živetje drug ob drugem, čim bolj po svoje in čim bolj zase. »Najprej moraš imeti rad sebe«.

Noben po-moje…

… skupnosti ne gradi, a nagonska bitja je tako in tako ne znajo ne tvoriti, ne živeti. Pravzaprav sploh ne vedo, kaj skupnost je.

Ne vem sicer…

… v kakšnih blodnjah živijo tisti, ki, ob vse močnejšem prikazovanju podob preteklosti, govorijo o enotnosti, vem pa, da treznih glav nikjer ni videti.

Svet nori…

Virus?! Ma kak virus, »demokracija«.

Brez zmožnosti tvorjenja…

… ostaja samo izraba danosti. Le-te pa so omejene, tako količinsko, kakor tudi časovno.

Ni težko…

… korita izprazniti, težko ga je narediti in napolniti.

Seveda jim privoščim…

… da bi živeli od lastnih zmožnosti, čemu ne?! To bi bilo edino pravično plačilo njihove ustvarjalnosti.

Najslabše je…

… kadar pastir bikom čredo prepusti.

Zgodovina…

… je sicer izjemna učiteljica, vendar ne na oddelku za prizadete.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Ne more biti umne skupnosti, sestavljene iz neumnih!

Zamisliti se je…

… nad vrednostjo tistega, čemur cesta v bran stopa.

Edina dejanska »vrednota«…

… primitivizma je – primitivizem sam po sebi.

Bog pomagaj…

Če ne znajo niti sešteti dejstev, o tem, denimo, da je le za dva odstotka razumskih, da je razum temeljna značilnost človeka, potem… ne, ne, pri tem tudi bog ne more pomagati!

»Tolažeče«…

Ni res, da narašča primitivizem, narašča le njegovo izkazovanje.

Mar žival ve, da je žival?!

Kje neki, žival v bistvu ničesar, kar ni v otipljivosti čutil danega, ne more vedeti! Še sebe se ne zmore, kot celote, zavedati, da bi vsaj o nekih svojih lastnostih/značilnostih vedela, kako bi šele vedela o tistem, česar ne premore, česar ne zmore prepoznavati.

Ne, žival ne ve, da je žival. Tudi takrat ne, ko po dveh hodi.

Zdaj pa malodane na izklop…

Sredi prejšnjega tedna ji je začela nagajati vročina in v soboto zjutraj, preden sem prišel ponjo, je imela preko devetintrideset…

 

Tudi tu se je sračkanje nadaljevalo, pa se je kar nekajkrat zgodilo, da samo hlajenje ni pomagalo, in sva morala seči po analgetiku, da sva zbijala. Poslednjič sva to naredila v sredo zjutraj, tik preden sem jo peljal k zdravnici, in to zgolj zato, da je le-ta potrdila mojo domnevo o virozi. Kakorkoli že – v sredo se je, tekom dneva, začelo umirjanje, in temperatura ni presegla osemintrideset in pol, v četrtek je zlezla najvišje do sedemintrideset tri, včeraj pa je samo zvečer za dve desetinki sedemintrideset presegla…

 

Revica v celem tednu praktično ničesar ni pojedla in vse do srede jo je bilo tudi v pitje potrebno siliti. V sredo pa se ji je razpoloženje začelo popravljati, postajala je vse bolj zahtevna, dinamična, jaz pa…

 

V torek sem začutil, da mi je uspešno predala štafetno palico. Oblečen kot medved in v zagretem prostoru sem moral nalgezin nad mrzlico poslati. Ko pa sem moral v kuhinjo, ali po drva, juhuhu, ni večjega »užitka«, pri katerem tudi bunda in kapa prav nič nista pomagala! In sem, od srede naprej, sanjaril o »izklopu«, a kaj, ko pa mi moja »tiranka« ni pustila do počitka. Ma, resnici na ljubo, ni kriva ona, kriv sem jaz, jaz sem ji takšno vlogo odmeril, kajti njeno zadovoljstvo mi je pomembnejše od mojega. In bo tako tudi ostalo, razen, če bi se zgodilo neljubo, in bi se v sprijenosti podala…

 

V teh dneh mi tudi cigarete ne ležijo. In to se pri meni sila redko pripeti. In bi, kako bi se izklopil, vsaj za kratek čas, a kaj, ko pa Malo ni navajeno tega, da gre tata počivat, in da je sama sebi prepuščena. Ne, tata je ne zna imeti rad, pa raje zobe stisne in gremo naprej…

 

Danes sem komaj dočakal, da sem avto spravil v garažo in se preoblekel. In zajtrkoval nalgezin. Trenutno je krepko znosnejše in vsaj skakati mi ni treba naokoli, samo obe kurišči moram hraniti, in to je to. Pa sem malodane na izklopu…

Živali živijo…

… v simbiozah, ne v skupnostih!

Nizko bi padel…

… ko bi živalim dopustil, da mi razlagajo človeka in človeško!

»Izjemna skupnost«…

… v kateri vsak po-svoje čas preživlja.

Streha, miza…

… postelja, in že je »ljubezen« zaokrožena!

Za »kakovostnejše« partnerstvo…

TV sprejemnik in računalnik sodita med stvari, ki bistveno pripomorejo h »kakovostnejšim« partnerskim zvezam. Zlasti, kadar imata partnerja vsak svojo napravo.

Pravo trobljenje šele pride…

Na poti sva srečala okinčan »poročni« avto. Veselo je trobilo…

Kar trobi, trobi, kako bosta trobila šele čez leta, ko se bosta ona tebi, in ti njej razkrila…

Da bi ugotavljal človeka…

… ga moraš najprej poznati, to pa je možno samo v primeru, da si človek! Če nisi, boš pa po-svoje o njem (in sebi) »vedel«.

Uboga »znanost«, ki niti tega ne ve!

Socialna bitja niso tista, ki se družijo zaradi koristi, pač pa tista, katerim je samo druženje korist!

Ne morem…

… vedeti o tem, kako se bo vse skupaj končalo, vem pa to, da – če človek ne bo po mizi udaril, in poskrbel za trajen red, bodočnosti, neke lepe in dobre, ne bo!

»Vedo«…

… da »videz vara«. »Vedo«, da »ni vse zlato, kar se sveti«. Sočasno se izključno na temelju videza razglašajo za »ljudi«!

Ko bi bil »bog«…

… po človekovih podobah ustvarjen, zagotovo ne bi vsakega govna k sebi vabil.

Lepo bi bilo…

… ko bi vse te, ki večno s tokovi pljujejo, le-ti za vselej odnesli.

Žival je…

… oportuna = večno prilagodljiva = nenačelna = nemoralna. Občestvo je oportuno…

Kadar slabemu roko podajam…

… dobro uničujem.

Človečnost…

… bi morala imeti svoje meje, in se ne bi smela izkazovati do tistih, ki uvidevnosti niso vredni!

Ni večje krivice…

… kot je to, da imajo pravice tisti, ki jih ne bi smeli imeti!

Sebe vidijo…

… v najlepših podobah, ko druge gledajo, svojih značilnosti ne prepoznavajo.

Žival zna…

… ugotavljati prav in ne-prav samo skozi svoje ugodje.

Tako so pošteni…

… da samo na priložnost čakajo, da to svojo »poštenost« izkažejo!

Ne morem biti…

… enakopraven s tistimi, ki ne vedo kaj je spoštovanje, in katerim je strah za lastno rit edini zadržek.

Narava jim je idilična…

Vidijo metulja, ki pristane na cvetu, ne vidijo ptice, ki metulja požre.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Kako radi morajo imeti druge tam, kjer pričakujejo, da se bodo ti drugi zanje odpovedovali!

Pravšen razlog za slavje…

Dan nesamostojne samostojnosti in neenotne enotnosti.

Praznični dnevi…

Morda bi se tudi sam raznih praznovanj udeleževal, ko bi vedel kaj praznovati, z izjemo nekih osebnih dosežkov, katerim pa se ne pustim uspavati.

»Najprej moraš zase poskrbeti«…

… je temeljno vodilo tistih »ljubečih«, ki do pretiranega izpostavljanja za druge nikoli ne dospejo.

 

P.S.

Nekoč se je, v revščini, najprej nasitil »gospodar«, preostanek, kolikor ga je bilo, pustil ostalim članom družine. »Preudarno«, ni kaj, a niti slučajno človečno!

Smola, kakopak, kajti – prav človečnost je temeljna značilnost človeka.

Da bi ugotavljal razlike…

… med pametjo in razumom, moraš oboje poznati, to pa je možno samo, če premoreš razum. Poleg tega je potrebno poznati značilnosti živali in človeka, in tudi poznavanje nekih osnov iz nevrologije ne škoduje…

 

Tu se zadeva silovito zaplete, kajti – NAČELOMA, v TEORIJI, zmore te razlike ugotavljati vsak petdeseti, dejansko, v PRAKSI, pa se število takšnih izkazuje v promilih, če ne celo manj.

Ne samo, da so…

… žalitev za človeka, so mu tudi največja pretnja!

Človek sebe…

… podreja svojim prizadevanjem, oni svoja prizadevanja podrejajo sebi.

Predlagam…

… da se v preučevanje »človeštva« uvedeta izraza samec in samica.

Uboga beda…

… ki »čustvuje« z želodci in s spolovili!

Absurd znanosti…

Ugotavlja vesolje, ne zmore ugotoviti sredi česa obstaja!

Kakor so »iskreni«…

… do svojih »bogov«, tako so »iskreni« do vsega ostalega, razen do lastnih riti.

Edino »božje«…

… je človečnost! Redkost, brez hinavskih vernikov.

Ko bi vedel…

… v kaj rojevam, ne bi imel otrok. Ko bi vedel s kom rojevam, tudi ne.

Ne obstaja ena sama živalska vrsta…

… pri kateri bodočnost ne bi bila ohranjanje preteklosti!

»Demokracija« je…

… najboljša možnost neumnosti, da se z norostjo izkazuje.

Njihova »svobodna ljubezen«…

… ni nič novega, in ni nek hipijevski izmislek, takšna »ljubezen« ( = parjenje) namreč obstaja malodane v vsem živalskem svetu.

NE obstaja…

… ena sama vrsta, znotraj katere bi se posamičnosti popolnoma različno izkazovale… tako, kot se znotraj »človeštva«!

Ne išči si sreče…

… v njih, preračunljivost je ne poraja!

Ah, seveda…

… tudi živali poznajo »ljubezen«, a mislim, da ni človekovo ravnati se po njihovih pojmovanjih.

Človekovo življenje bi utegnilo biti….

… nekaj izjemno lepega, ko bi potekalo med ljudmi.

Ne upaj v iskrenost…

… tam, kjer vlada hinavščina!

Njihov večen po-moje…

… je izkaz popolne nagonske, sebične neuvidevnosti, le-ta pa je skregana z dobroto in z ljubeznijo.

Kadar imam rad…

… imam rad značaj, pa zna biti hudo, ko se izkaže, da ga ni!

V svetu »ljudi«…

… si večina ne zasluži človeka!

Brez načel me ni…

… z načeli pa v kletvi obstajam. Pač, »moralno« okolje.

Živali so oportune…

… vedo celo tisti, ki v občestvu oportunizma ne prepoznavajo…

Moraš biti popoln bedak…

… da v svetu laži ne ostaneš brez zaupanja!

Za srečo…

… potrebuješ nebo, žarek sonca in spev ptice, in je dobro, kadar to zmoreš sam porajati.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Drug drugemu sebe vsiljujejo, obenem brez črede niti koraka niso zmožni.

Suverenost nesuverenih…

… okroglost kvadratnega.

Ni močnejše sile…

… kot je Narava, pa vzgoja, izobraževanje, zapovedovanje… ničesar ne morejo spremeniti.

Če nisi zmožen…

… izven črede, moraš čredno.

Če »ima vse rad«…

… njihov umišljen nadoblačni, potem z umazanijo po čistem pljuva. Potem je sprijen. Potem sploh ne ve kaj je to imeti-rad. Potem samo sužnje nabira, da bi ga častili. Ko bi vsaj znali. Ko bi bil, takšen, čaščenja vreden.

Mu pa gre šteti v olajševalno okoliščino, da ni edina nevrednost, katero občestvo »časti«.

Tudi, ko bi obstajal…

… bog, ga ne bi zmogel spoštovati! Takšnih »sledilcev«, kakršne »on« krog sebe zbira, namreč noben pošten ne bi hotel!

Potrebujejo…

… »skrivnostna božja pota«, kajti samo s »skrivnostnostjo« zmorejo »pojasniti« nelogičnosti alias neresnice.

Čemu je bog nemoralen…

… in še največje »grehe« odpušča?!

I, preprosto – ko ne bi bil, bi vernike izgubil, ki moralni niso zmožni biti!

Resnica jim je…

… tisto, kar jim je zmožno »vedeti«, ne tisto, kar zares je.

Spričevalo jim je…

… izkaz »strokovnosti«.

Šola je prilagojena povprečju.

Povprečje je butasto.

Živela »strokovnost«!

Homo Sapiens je EDINI človek…

… vse ostalo je LAŽ!

Toliko so »socialna«…

… bitja, kolikor do ugodja dospevajo. Ko ne, so na vrsti zobje.

»Demokratični«…

… vidijo »demokracijo« samo takrat, kadar so podrejeni.

V hlevu...

… je drek skoncentriran na enem mestu, izven ga je pa vsepovsod.

Iščejo…

… kaj jim lahko koristi, ne kje bi lahko koristili.

Ne vem…

… je človekovo življenje med njimi draga šola ali kruta šala?!

V teh dneh…

… pokajo od »prijaznosti«, »dobrote«, »ljubezni«. Ne gre drugače, tako je zapovedano.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Vsak bik zna svoj po-svoje zganjati, dokler na tršo glavo ne naleti.

Nagonskosti…

… ni moč spremeniti v razumskost, živalskosti v človečnost, primitivizma v civiliziranost! Potemtakem tudi človek ni mogel nastati iz živali.

Pravijo, da je…

… »bratomorno« pobijanje preteklost. Ni, ni, je zgolj prikrit ob-prvi-priložnosti-znova.

Ne pomaga…

… dober del, kje je za kolektiv značilen smrad.

Dnevi…

… so se začeli daljšati, tema pa se vse bolj gosti.

Vsaj dvojno hvaležen…

Ko prejmem voščilo »veliko zdravja v telesu, miru v duši, ljubezni v srcu«, sem želečemu vsaj dvakrat hvaležen. Najprej zaradi tega, ker je lociral želene dobrine, pa ne potrebujem razmišljati o tem, kam bi jih vtaknil. Drugič pa zaradi tega, ker – ob takšni osladnosti mi kar nekaj časa ne bo treba kave sladkati.

Čemu sem se…

… vse življenje upiral, če bi se na koncu predal?! Nikoli!

Spoznal sem sebično nesnago, uničevala mi je življenje, pa je vsaj ob svojem odhajanju ne želim ob sebi.

Odpišejo se mi…

… sami, jaz jih naknadno samo zradiram.

Kako bi…

… od tistih, ki ponavljajo zgodovino, karkoli drugega pričakoval, kot vrtenje kolesca v nazaj?!

»Ne presojaj po sebi«…

… je ena njihovih »modrosti«, ki zmore zanje veljati, čeprav povsem absurdna, kajti – ne samo, da presoje zmožni niso, pač pa so si, v bistvu, popolnoma enaki!

Sicer pa – če zmoreš vedeti kaj je prav in kaj ni, če zmoreš ugotavljati odstopanja, od kod pa boš zastavil, če ne prav od (iz) sebe?!

Če odstraniš govna…

… lahko iz greznice narediš cvetličnjak.

Žal mi je…

… a ne čustvujem ne z želodcem, ne z ritjo, ne z mednožjem.

Tistemu…

… ki v nesnago stopi, je popolnoma vseeno kako poimenuje kup dreka, v vsakem primeru bo smrdelo.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Obča prepričanja ne govorijo o neznanju, pač pa o nezmožnosti dospevanja do znanja.

Uspešen boj…

Že štiri dni se spopadava z njeno vročino, in edini uspeh, katerega sva dosegla – začel sem čutiti, da se zadeva tudi mene loteva…

Jutri jo peljem k zdravnici, čeprav menim, da gre za virozo, za vsak primer. In bi bil presrečen, ko bi zjutraj ugotovil, da ji je temperatura padla na največ nekih sedemintrideset stopinj.

Pravijo…

… da »gliha vkup štriha«, obenem pa se jim »nasprotja privlačijo«…

Čudno, mar niso nasprotja prav zaradi tega, ker si – nasprotujejo?!

Ne potrebujem vedeti…

… koliko neka svinja čustvuje, dovolj mi je, da vem, da čustvuje kot svinja.

Kar je moč kupiti…

… za tem se ne kaže gnati.

Uboga čustvovanja…

… ki v daj-damu dobljeno ugotavljajo!

Sklenil sem…

… da ne bom več idiot, pa jih je peščica ostala, ki me smejo imeti.

Nikogar ne potrebujem…

… da bi mi v spoznanem stregel z lažmi.

Včasih sem…

… s težavo dospeval do kletvic, v zadnjih časih z njimi zastavljam dneve.

V svinjaku…

… oblačila in krasila ne spreminjajo dejstev.

Zaman je…

… reševati tam, kjer silnice ženejo v razkrajanje.

Iz semena teme…

… ne raste dan.

Naj bo še tako ljubezniva…

… svinja vedno svinja ostane.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Večja beda, kot si, bolj želiš biti pomemben.

Na njivici…

Na njivici je kup gnoja,

zanj pretendentov mrgoli,

je z vrha bližje dno neba

in manjši so pod njim vsi…

 

Na njivici je kup gnoja,

ki vsak po svoje bi ga rad,

je z njega moč vse do boga,

če ti, se ve, moteč ni smrad…

Tudi pamet…

… ima svojo znanost. Če je še ne znaš prepoznati, si oglej film Planet opic, da vidiš, kam pelje…

Največja laž…

Na planetu biva osem milijard ljudi.

Njim so…

… neki redki krivi za vse, a kaj, ko pa tudi oni, gosti, ob priložnosti – postanejo redki!

Čemu…

… se Svet kaže kot gnojna jama, če ne prav zaradi gnoja, čigar odraz je?!

V kletvi…

Nimam denarja, da kurbe privabi,

bliščavost smradu se mi pravzaprav gabi,

nimam laži, da bi plezal v svet niča,

raje v zavetju sem svojega griča,

kjer v družbi preprostega spevanja ptice

preklinjam nagonskost in nje neresnice!

Vseeno mi je…

… kako po-svoje me »razumejo«, itak vem, da razumevanja niso zmožni.

Janezki…

… imajo veliko napako, zrastejo v janeze!

Pri njih…

… so nelogičnosti »normala«. Pri njih je bebavost »normala«. Pri njih je nemoralnost »normala«…

Kako naj bo Svet normalen, ob takšnih »normalnih«?!

Zmorem…

… presojati o živali, dvomim, da zmore žival presojati o meni.

Kar mi prija…

… in dokler mi prija, imam rad. Potemtakem je skupen imenovalec mojega »imam rad« tisti MENI prija. Potemtakem ima sebičnost rada lastno ugodje.

Sosedov cucek trdi…

… da je dober, ker tudi vrabcem daje jesti. Jaz pravim, da bi bil zares dober, ko vrabcem ne bi puščal ostankov…

Žival ne ve…

... kaj so etičnost, poštenost, uvidevnost, pridnost… se pa zmore kot takšna izkazovati, vendar ne zahvaljujoč sebi, pač pa zahvaljujoč »palici«. In ko te »palice« ni več…

Temeljna napaka…

… križanja živali s človekom je v tem, da žival postane »človek«, človek pa izgubi pravico do obstajanja.

Nisem med tistimi…

… ki se lahko z vsakim o vsem »pogovarjajo«, sem med tistimi, ki se z nikomer nimajo pogovarjat.

Ne ugotavljaj človeka…

... po zunanjosti, pač pa ga ugotavljaj po mišljenju, čustvovanju, ravnanju in zmožnostih, izkazovanih v okvirih etičnega.

»Civilizirani«…

Po živalskih merilih so civilizirani, po človeških nikoli ne bodo.

Edini smisel življenja…

… ki mi je še ostal, je – umreti.

»Vedo«…

… da so lepi, dobri, pridni, pošteni, umni, le tega ne vedo, da se v popolnem nasprotju izkazujejo.

Častim…

… razumsko glavo in človeško srce. Potemtakem je moj »bog« na robu preživetja.

Homo Sapiens…

… šel si se boga, da bi hudiča spoznal.

Ne vem…

… čemu se mi zdi, da je »ljudska sproščenost« samo nagonska nemoralnost?!

Nauči žival »govoriti«…

… in »vedeti«, potem pa si začni puliti lase!

Znanost, umetnost, človečnost…

… vse to je dospelo z jugo-vzhoda, s človekom, da bi na severo-zahodu, z živaljo, svoj pokop dočakalo.

Na planetu Animalia…

… je Humania utopija.

Baje je treba…

… vselej z lepe plati gledati na živetje. Čemu, za vraga, ko pa so tako zadovoljni že s tem, da so?!

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Verjamem, da so dobri, samo kuhal jih še nisem.

Pomembna razlika…

»Demokracija« je pravica brez odgovornosti, demokracija je odgovornost z (samo)omejeno pravico. Prva je nagonska, druga razumska, človekova.

Pogled v preteklost…

… k nekim velikim (a izginulim) civilizacijam, ki niso dosegale napredka samo na materialnem področju, pač pa tudi, če ne predvsem, na področju družbenih norm, priča o tem, da so te civilizacije vodili posamezniki, in ne »demokratična« občost…

Preživel…

Dete je bolno, ima vročino. Včeraj sva jo, proti večeru, morala »zbijati«, danes, zaenkrat vsaj, temu ni bilo tako. In je brez apetita…

 

Včeraj sem ji vraga in pol pripravljal, da bi vsaj nekaj pojedla in popila, a edini rezultat vsega tega je bila – gora umazane posode. Prav, se zgodi…

 

Danes mi je izrazila željo po palačinkah. Kakopak, takoj sem šel v kuhinjo in pripravil maso, upajoč, da bo vsaj malo pojedla. Nekaj pred drugo – ni hotela z menoj v kuhinjo, pa sem ji prek računalnika in TV sprejemnika dal risanke, jaz pa sem šel dol in – hudič, a preblisnilo me je, da bi med peko tudi posodo pomil…

 

Ne vem, kako mi je zneslo, med štedilnikom in pomivalnim koritom, vmes pa sem trikrat še na balkon »skočil«, da sem skozi okno preveril, če je z Malo vse v redu, vem pa, da so palačinke pečene, in ne zažgane, in je posoda pomita. In še nekaj vem – razen v primeru zares »višje sile«, se nikoli več v takšno pustolovščino ne bom podal!

Malo je potrebno za srečo…

… zgolj iskrenost, nesebičnost in dobrota. Malo, a tako redko obstoječe.

Vsak človek…

… bi potreboval dve življenji. Prvega za to, da bi se drugega naučil živeti.

Naj mi ne vsiljujejo…

… svojega »po človeško«, kajti – ne prenašam sebičnosti, preračunljivosti in neumnosti!

Pravijo…

… da je previdnost mati modrosti, obenem trobezljajo, da je potrebno z zaupanjem zastavljati odnose.

 

In, mimogrede – do spoznanj, do modrosti dospevaš na osnovi ne-previdnosti, na temelju ugotovitve napačnosti lastnih predhodnih pojmovanj in ravnanj!

Obžalujem…

… svoje ne-pravilne odločitve. Vse so temeljile na zaupanju do tistih, ki zaupanja niso vredni.

Ko bi v šolah učili resnico…

… o »človeštvu«, bi človek previdneje krenil v življenje!

Z vidika gromozanske napake…

… so brez napak.

Kadar notranjosti ne premoreš…

… po zunanjosti ugotavljaš.

Nič čudnega…

… da jim denar toliko pomeni, ko pa zmorejo biti samo z njegovo pomočjo »srečni«.

Premalo je to…

… da misliš, da si človek, ko pa se kot človek nisi zmožen izkazovati, še več, ko pa o človeku ničesar ne veš!

Ubogi časi…

… ničevega primitivizma!

Jalovo…

Zaman jim je vse bogastvo, s katerim skušajo sebi vrednost pripisati, a do nje nikoli ne zmorejo dospeti.

Zaman…

Dokler ne bo spoznano, da je »človeštvo« pretežno sestavljeno iz živali, dotlej bodo vsa prizadevanja za človečen svet zaman!

Tujka vseh tujk…

Resnica je tujka, med njimi, ki jo »imajo radi«.

Šment nazaj…

Neumnost je temeljna značilnost sveta pametnih.

Čuden bog…

… ki sebične ustvari, da bi nesebičnost pričakoval.

Ni pravične družbe…

… sestavljene iz nagonskih bitij!

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Novodobni primitivizem se od starodobnega razlikuje samo po pripomočkih.

Tudi to je amerikn stajl...

Izgubil sem zanimanje za javne prireditve – žvižganje, cepetanje in topotanje mi ne delujejo spodbudno, medtem ko me poslušanje srkanja koka kole in žvečenja »kokic« nikoli ni mikalo.

Da, tudi v tem je moč razvitost družbe ugotavljati. »Demokratičen« primitivizem, pač.

»Civiliziranost«...

... je odvisna od polnosti korita – bolj kot je polno, večja je. Samo sosedovega ne sme videti, v kolikor je polnejše.

Nek mehiški tata…

… s svojima hčerkico in sinom. Blagor jim, dokler so v glasbi, je ves svet njihov!

Brez besed…

… za notranja ušesa…

Stvar izbire...

Ne želim vaše bodočnosti, raje bom v svoji preteklosti ostal.

Ko pa ne znam…

Priznam, resda težkega srca, a vseeno, da – ne znam imeti rad!

To sem ugotovil na osnovi izkušenega, ko sem doživljal marsikaj, stvari, kakršnih neki drugi, ko bi na mojem mestu bili, ne bi prenašali. Še več, za določene stvari bi morda tudi pesti pele, da bi čekani leteli po tleh, a pri meni niso. Ma, niti grde besede, ene same, moje, ni bilo, kaj šele nekega vpitja, kričanja, izsiljevanja, groženj, metanja predmetov ob tla ali v zid, ne, ničesar takšnega, kajti jaz ne znam imeti rad!

 

Tudi Mala me krog mezinca vrti in »ne zna« niti svojih igrač, za seboj, pospravljati, kaj šele, da bi znala nek osnoven red, pri svojih stvareh, držati. Daleč od tega, zato je tata tu, pa skačem krog nje in za njo, tako da marsikdaj, zvečer, z olajšanjem dočakam trenutek, ko zaspi, da se oddahnem…

O, bi, bi, pa še kako bi jo znal zdresirati, bentiš, če vsak bebec zna, ne dvomim, da tudi meni ne bi uspelo, a kaj, ko pa je ne znam imeti rad, pa želim, da čim bolj nemoteno, zadovoljno, veselo svoj čas otroštva preživlja! Itak ima to možnost samo pri meni, itak ji to pošteno zaračunavam, skozi njeno dobro voljo, ki jo srkam s poslednjo svojo poro!

 

Da, zaradi te svoje hibe, zaradi svojega ne znam imeti rad, sem se zapermejdušal, da nikoli več ne bom obremenjeval, s seboj, nikogar od tistih, ki pa znajo imeti radi. Sebe.

Najtežji poklic...

Najtežji poklic je biti človek! Sebična preračunljivost nima tega bremena.

V odklanjanju iskanega…

V ponedeljek sem odjavil Tarkovo obstajanje. Še vedno ga nisem predelal, še vedno se ujamem, ko se, tu in tam, »pogovarjam z njim«…

 

Ko me je prvič zagledal, takoj je pritekel k meni in se dokaj udobno v mojem naročju znašel. Pri marsičem mi je pomagal, tudi pri ugotavljanju občih »resnic«, tudi pri tisti pes-ima-rad-mir-ko-žre. Ne vem, kako si je on mir predstavljal, vem pa to, da je brez najmanjše težave ležal v mojem naročju in mi pustil, da sem držal »kost«, tisto »umetno« narejeno, v roki, mu jo, tu in tam, vzel spod zob, da sem mu pomagal zastaviti luščenje naslednje plasti, pa mu na kraj pameti ni prišlo, da bi ob tem vsaj nakazal neko renčanje, neko nezadovoljstvo. Nikakor, popolno zaupanje mi je izkazoval, in tudi kasneje, pri briketih – krepko raje jih je jemal iz moje roke, kot pa iz svoje posode. In tudi pri Tisonki je enako, pa – ne vem, morda nista psa, ali pa, morda, psi niti ne terjajo pod nujno tistega občega pes-ima-rad-mir. Pa ju v ničemer nisem (z)dresiral, nasprotno, dopustil sem jima biti tisto, kar po svoji zasnovanosti sta…

 

Da, skupaj z ovcami, tistimi »divjimi, ki se niti dotakniti ne pustijo«, mi je pri ugotavljanju pomagal, le da je bil on krepko drugačne narave, kot ovce, pa me ni »poznal« samo takrat, ko je nekaj pričakoval od mene, bil je bolj človeku podoben, ovce pa občim. Igra Narave, pač, je pasji rod dejansko sestavljen iz socialnih bitij, ovcam, vseh podob, pa skupnost šteje samo takrat, ko jim koristi…

 

Ste zelo dober človek, pri vas živalim ne more biti slabo, sem slišal, ob odjavljanju Bučka, v krajšem pogovoru. Starejši možakar je izrekel. Nekaj skupnih izkušenj sva doživela, ob »mojih« štirinogih, pa je verjetno na temelju tega presojal.

Ne vem, resnično ne vem koliko zmore biti »mojim« kosmatincem dobro, ali slabo, ob meni, in zaradi mene, vem pa, da vse bolj odganjam misel na to, da bi se podal po novega mladička, pravzaprav mladičko. Ne zdi se mi odgovorno, do bitjeca, glede na moja leta, glede na to, da nimam nekega jamstva, da bom žival preživel, a me, kljub temu odganjanju, vsake toliko popelje do oglasov… mejduš, če bi zasledil nekaj Tisi podobnega, resnično ne vem, če bi se mi uspelo upreti skušnjavi. Ki prav zaradi Babe obstaja, prej je imela družbo, Cucka, zdaj pa – skušam se ji sicer čim bolj posvečati, a vsega časa dejansko ne zmorem preživeti z njo. Njej bi bilo pa tudi to premalo.

Pri porušenih oborah…

Narava človeku ni dala razuma za to, da bi dospeval do žretja, do svojega brloga in potomstva, kar je vse, do česar dospeva občestvo, kar je tisto, kar temu občestvu predstavlja »živetvene cilje«. Človeku jesti ni cilj, pač pa nuja, streha mu ni ponašanje, pač pa zatočišče, potomstvo mu ni da-bomo-preživeli, pač pa potreba po imeti-rad, pa ne vem…

 

Enega samega razloga ne poznam, razen neumnosti, seveda, na temelju katerega obstaja, v besedi človek, izenačevanje tistih redkih, izjemno redkih, ki spreminjajo okoliščine, v kakovostnih podobah, ki odpravljajo navade, običaje, občim povsem samoumevna ravnanja, kot so, na primer, ljudožerstvo, suženjstvo, zob-za-zob, zakon-močnejšega, ki skušajo hlastanje spreminjati v črke, v melodije, v poslikana platna, ki brloge spremenijo v stanovanja…

 

Ne, Narava človeku ni dala razuma za to, da bi bil, med vsemi nagonskimi podobami, prisiljen gledati vsesplošno razkrajanje vsega tistega, za kar je izključno on sam zaslužen!

V izogib lastne jalovosti…

Nisem prepričan, ne da se mi šteti, obenem pa nimam nekega pretiranega vpogleda nad »elektronskimi knjigami«, katere so mi izdali, a menim, da bodo Večerne dvajseta moja knjiga, pa, kljub temu, še vedno nisem dospel do neke ravnodušnosti, ob izhajanju knjig, ki bi jo pojmovanje v podobah samoumevnosti porajalo, pač pa, še vedno, neko vznemirjenje ob tem čutim, vznemirjenje, ki se utegne, vsaj po doslej ugotovljenem, celo nekoliko okrepiti…

 

Zjutraj sem zvedel, da se bo oblikovalka začela ukvarjati s knjigo v prihodnjem tednu, pa domnevam, da bo tudi njena fizična podoba narejena do konca meseca. Nek predlog za izgled platnic, ki bodo kartonaste, potemtakem trde, sem posredoval, pa bo videti kako se bo oblikovalka v njem (z)našla. Če se bo, v redu, če bo drugače, tudi prav. Itak sem zapisal, da tudi oblikovanje obravnavam kot avtorsko delo, v takšna početja pa se ne kaže pretirano vpletati, če naj bi zares avtorsko bilo…

 

Fond črk bo nekoliko večji, kot je v Srčnicah, in to odločitev založbe sem sprejel z odobravanjem. Je kar nekaj takšnih oči, kakršne so moje, utrujene, iztrošene, katerim bo lažje branje dobrodošlo. Kolikor bo knjiga sploh v branje dospevala, seveda. V »kulturnem« okolju je poezija poslednja stvar, po kateri segajo, če že morajo. Zanimivo, mar ne, med vsemi silno »čustvujočimi« in »mislečimi«…

 

Še mesec in pol, približno, pa bom, v kolikor se Svet pred tem ne zruši, seveda, policam svojega novega »otroka« v hrambo zaupal. V soudeležbo pri nabiranju prahu, ki na knjigah tako rad počiva. Svojih praviloma ne berem, čemu bi jih, le tu in tam, kadar nekaj iščem, sežem po kateri. In Malo vse bolj zanimajo, pa včasih bereva Zmaja Nikolaja, pa Rima rajo, Čirčakulo… a ji raje na novo, tako sproti, besede povezujem, da samemu sebi, včasih, težave nakopljem, ko želi tiste iz predhodnega dneva slišati, jaz pa samo okvirno »zgodbico« poznam, medtem ko si besed niti slučajno ne zapomnim. Za razliko od nje, ki dobro hrani, v svojem spominu, tisto, kar jo prevzame…

 

Že vrsto let se sprašujem, čemu sploh to počnem. Vzrokov, ki bi se izven mene nahajali, ne poznam. Vsaj v nekem hvalevrednem obsegu jih ni. Pač, »moram«. Preveč »žene«, da ne bi zapisoval, če pa je že zapisano…

 

Nerazsodno se obnašam, marsikdaj, in tudi v konkretnem primeru. V prostoru, v katerem gre v prodajo, pa še to bolj kilavo, ceneno smetje, ali pa neke knjige, ki se utegnejo kazati v obliki nekakšnih statusnih simbolov, v takšnem prostoru še vedno vztrajam. In ne samo to, zapisano me prehiteva, pa bi se v tem trenutku lahko še za tri nove knjige dogovarjal, ko bi se imel s kom, vendar – bom pustil času čas, se je že izkazalo, da je tako prav, pa so izšli tudi tisti naslovi, kateri so bili sprva zavrnjeni, kot »neustrezni«. Kaj bom od tega imel?! V materialnem pogledu ničesar, razen nekaj preizkušanja mojih živcev, in snopa potiskanega in vezanega papirja, mi pa vsak takšen razplet v povsem drugačnem pomenu šteje, ko doživim, da se neka knjiga, kot blagodejen metulj, spusti na cvet svojega izvora…

 

Marsikaj, kar počnem, je početje v jalovo, a brez tega bi sam bil jalov. To je to, nič več.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Preveč jih je, ki takrat, kadar obljubljajo bolje, mislijo na sebi-bolje.

Moja pesem…

Brez pesmi že davno me ne bi bilo,

čeprav se me trudi cefrati,

ko sonce me daje, ko mi je hudo,

se žene, nekje, zapisati…

 

Ne vem kdo je prej bil, kdo prvi je glas,

kdo koga na koncu uboga,

le to vem, da zna mi poseči v čas,

a níkdar kot neka nadloga…

 

Me včasih prebuja na sredi noči,

kdaj jutra ne da mi prespati,

v večer mi poseže, da zvezde budi,

oblake mi zna posejati…

 

V krvi, po žilah nenehno brsti,

ko cvet ji za cvetom odpade,

včasih ovene, včasih rodi,

a vselej del mene ukrade…

 

Je moja in jaz že od nekdaj sem njen,

kot reče, tako nama prija,

od pekla, do pekla, pod težo bremen

se nama v korakih odvija…

 

Samo da pokliče, pa že ji sledim,

v tihoti nje polna je soba,

in z njo se, na koncu, v dim spremenim,

od svita, do skupnega groba…