Danes počasi teče…

… in to že od ponoči…

 

Dve noči nisem spal. Včeraj, standardno, zaradi Sonkovega odhoda, nocoj pa… ko bi legel okrog desete, ko se mi je zaspalo, bi v trenutku zaspal, a nisem, pač pa sem raje »neumnosti« počel, poslušal mariače, ob tem pa šahiral. In me glasba ni od sebe pustila, po tistem samo-še-to-pesem-pa-samo-še-to, ko pa sem, končno, po dvanajsti izklopil računalnik, in legel, sem bil že dobro predramljen. In, kot da to ne bi bilo dovolj, so se še neke misli priteple, pa sem se uro in pol premetaval, nato pa vklopil televizijo, gledal najprej zaključek prve tekme, nato pa še za Luko navijal…

 

Zdaj mačka pestujem, počutim se, kot da bi včeraj lepo količino alkohola popil, čeprav sem samo z eno pločevinko piva opravil. Da sem, v mislih, na daljavo, bratu, ki mi jo je prinesel, nazdravil. In razen tega, da sem na treh koncih, prek telefona, določene zadeve dogovarjal, in dogovoril, da skrbim za živetje obeh kurišč, ničesar drugega ne počnem, kot… ja, znova mariači, in znova šah…

 

Zvečer bom šel prej spat, zagotovo. Že itak se je začel mesec, ki se mi je vedno vlekel, na starejša leta toliko bolj, mesec, v katerem, poleg obilice norosti, vidim le datum, s katerim se začnejo dnevi daljšati. Pa ni, da bi tej mesečevi žvečilki še sam pridodajal…