Kamnita duša…

Ko jutro prisveti

in sonce gre greti,

da rádost se ptice prebuja,

ko kosem nebesa

se v modro raztresa,

in se niti malo ne kuja…

Pogled, ko zna greti,

do dna mu je zreti,

žareče v objemu prevzame,

prek lica mehkoba,

od tu, pa do groba,

ni speva močnejšega zame…

 

Ko v strele rohneče

se blato le vleče,

poveša se v žalost cvetlica,

ko v teme praznini

gre pot bolečini,

da v poro poslednjo pronica…

Ko laž je vsakdanje,

zahrbtnost pa žanje

vse, kar do neba bi letelo…

Ne, v duši kamniti

toplini ni priti,

da bi se vsaj upati smelo!