In
smo že pri dogovarjanju platnic…
Včeraj
sem bil povprašan, kakšne barve želim, da bi bile. Temne, temne, lahko tudi
črne, z rahlim, bledim snopom svetlobe. Takšne bi še najbolj ustrezale naslovu
zbirke, in njeni vsebini, še zlasti pa bi ustrezale »času«, okolju, ki se vse
bolj s svojo tem(ačnostj)o izkazuje…
Knjiga
bo enakega formata, kot Srčnice. One so bile narejene, po moji želji, v skromni
svoji podobi, zunanji, bele platnice, v rdečem zapis naslova in imena, nekaj
ptic, drobnih, razpršenih v domišljanje…
V Srčnicah
je bilo brati o ljubezni, o svetlobi, o upanjih, v Večernih spoznanja drugače
govorijo, pa – če je že vsebina kontrastna, naj bo takšen tudi izgled!
Blizu
so dnevi občega »prazničnega« norenja, a domnevam, da bo pred njimi knjiga
oblikovana. Zadeva je namreč že pri oblikovalki. Tako bo v januarju dovolj
časa, za tisk, za vezavo, za rojstvo. Ne bom dejal, da odštevam dneve do tega
dogodka, ker jih ne, mi pa prija misel, da je vse bližje trenutek, ko bom še
enega svojega knjižnega »otroka« dočakal. Potem pa naprej, po najboljših močeh,
brez slepitve z nekimi upanji, pa kakor bo, tako bo. Morda, kdo ve, mi celo
uspe še nekaj izkazati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar