… a
ima moja pripadnost popolnoma drugačne osnove, kot pa so »vrednosti« in merila
občosti.
Na
čem občost vzdržuje svoj naš in ne-naš? Na sila plehkih temeljih, za katere v
bistvu ničesar narediti ne mora, le, neumna, jim z neumnostjo doprinaša.
»Narodna«
pripadnost. Ko se rodiš, ti narodnost vpišejo, nato pa te od prvih trenutkov
dalje dresirajo, da moraš biti »ponosen«, ker si karkoli-že, vendar – še vedno
ne vem, v čem, zaradi česa si kakorkoli boljši/slabši, večji/manjši, pomembnejši/ne-pomembnejši
od povprečnega pripadnika kateregakoli drugega »naroda«?! V vseh okoljih namreč
obstajajo POSAMEZNIKI, ki so popolnoma drugačni od teh okolij, so predvsem
tvorna bitja, v kakovosti pridodajajo, ali to vsaj skušajo početi, Svetu, in
imajo prav zaradi te svoje drugačnosti nemalo težav z ostalimi, ki jim
otežkočajo, onemogočajo, jim, dobesedno, življenja grenijo! In ko pomislim na
neke »velike« nekih številčnejših »ljudstev«, bentiš, če jih ni precej več, kot
je nekih »tvojih«?!
»Ponosen«
na jezik, kateremu pripadaš le toliko, da si uporabno pismen ( = nepismen) in
da ga, s svojim neznanjem, pa z nekimi slengi, uničuješ, celo ogrožaš?! V čem
pa je ta jezik, v čemerkoli, pomembnejši od kateregakoli drugega ter zlasti od
tistih, katere se hitiš učiti, ker domnevaš, da ti bo z naučenim bolje (kot bi
ti bilo ko bi »znal« samo najboljši-jezik-na-svetu)?!
»Ponosen«
na svoje prednike?! Koliko generacij nazaj pa jih sploh poznaš?! Kaj posebnega
pa so ti predniki naredili, da si lahko nanje ponosen?! V ostalih »narodih«
nimajo prednikov?!
In še
bi bilo moč naštevati zadeve, na katere so »ponosni«, od gora in rek, do
njihove »pridnosti«, »poštenosti«, »uspešnosti«, zadeve, za katere ničesar
naredili niso, zadeve, ki dejansko prav nič posebnega niso, zadeve, ki
neumnosti veljajo povsod po tem ubogem planetu. Vidiš, jaz pa…
Kar
vem zase, vrednost vidim v Človečnosti, potemtakem v dobroti, uvidevnosti, v
nesebičnosti, in v Etičnosti, potemtakem poštenosti, in skušam tem svojim
vrednostim po najboljših močeh slediti. Zaradi česar imam, kakopak, vse
življenje težave, prav zaradi vseh »ponosnih«, ki niti tega kaj je ponos ne
vedo! Pa lahko rečem, glede na to, da redke poznam, ki skušajo enako, ali vsaj
podobno kot jaz, da pripadam, številčno gledano, in v odnosu do osmih milijard
dvonožnega »ponosa«, dokaj skromni skupini, prek vsega Sveta razpršeni,
skupini, znotraj katere je temeljna značilnost – biti človek! Dejansko človek,
ne zgolj za človeka samo-oklicano ne-človeško bitje.
Nekoč
sem bil povprašan v čem je pozitivnost »nacionalnega zavedanja«. V ničemer, sem
odvrnil, kajti, če si človek, si prizadevaš za človečen celoten Svet, je pa v
tej pripadnosti velika negativnost, kajti tudi na tej osnovi razvrščanja na
naše in ne-naše temeljijo vsa izločevanja, zavračanja, iz katerih, tam, kjer je
neumnost vsakdanja zadeva, med tistimi, ki niti osnovnega soživetja niso
zmožni, porajajo konflikte, spopade, vojne…
Zanimivo,
kako nekaterim niso sprejemljivi tuji običaji, prepričanja, ravnanja, in so jim
radi tega takšni ne-naši manj vredni, celo primitivni, celo obsodbe vredni,
vendar – v kolikor nek ne-naš izkaže pomembnejši prispevek Svetu, takrat pa se
tudi z njegovim izkazom hvalijo, tudi zaradi njega so »ponosni na svojo
kulturo, civiliziranost«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar