Vseživljenjsko prekletstvo…

Vse življenje drugače gledam in vidim, ugotavljam in razumevam, pojmujem in ravnam, kot to počne večina. Pa ne samo malo drugače, pač pa – popolnoma nasprotno!

 

Vse življenje poslušam o »normalni« večini, in poslušam radi tega, da dospem do vprašanja – mar sam nisem normalen, ali pa, morda, ne vedo, kaj pomeni beseda normalno, in kaj beseda običajno?!

 

Vse življenje imam občutek, kot da bi Sizifu skalo odvzel, pa jo sam navzgor potiskal, da bi mi korake spotikali, in nikamor dospel ne bi.

 

Vse življenje se sprašujem, kaj zmorejo videti v niču, v tistem, kar dosegajo, in kar zmore slehernik dosegati, in bi tudi sam zmogel, ko bi sebi dovolil gromozanski skok navzdol.

 

Vse življenje se tolažim, da sem izkazoval, česar oni niti zastaviti niso zmožni, kaj šele doseči, pa čeprav bi to počeli na svoj »normalen«, običajen način, neetično.

 

Vse življenje zadovoljstvo občutim, ko na sebi enakega, vsaj podobnega, naletim, in ugotavljam, da se tudi on ne more hvaliti z lepotami življenja, pa v spodbujanju njega tudi sebi skušam spodbudo najti. Zaman, kakopak.

 

Vse življenje sem potreboval, da sem ugotovil vzroke takšnih nasprotij, znotraj »istega«, ki, še zdaleč, isto ni!

 

Vse življenje sem preživel iščoč, da bi našel nekaj povsem drugega, kot sem se namenil iskati. In mi ni ostalo drugega, kot to, da izberem med preklinjanjem dneva lastnega rojstva, in preklinjanjem živalstva, potuhnjenega za maskami človeških podob. Še nisem dokončno izbral, pa oboje počnem.

 

Da, o tem čas nazorno priča, večina je zgolj večina, namnožena nič-posebnost, učinkovita izključno v tem, da ovira, onemogoča, uničuje. Obkroženemu z njo pa ti ostane le to, da se boriš preživeti, vedoč, da imaš prav, in da je od tega prav odvisna bodočnost premnogih.