Sorodne duše…

Najprej – pod besedo duša ne pojmujem neke samoobstoječnosti, pač pa »zgolj« skup biokemičnih procesov, sklop miselnih in čustvenih značilnosti in zmožnosti, potemtakem, ko bi poenostavil, značaj.

In – obstaja veliko sorodnih duš, a nisem se namenil pisati o povprečnih, občih, ki v okvirih sebičnosti do zadovoljstva dospevajo v tistem, kar jim je dajano in dano, v tistem kar in koliko posedujejo, ne mislim samo na materialne dobrine, pač pa o sorodnosti duš, tistih sila redkih, katerim ni najpomembnejše kje in v čem živijo, kaj in koliko imajo, pač pa jim šteje predvsem to, da se dve enakosti najdeta in tvorita – enost! To je tisto, o čemer velikokrat govorim, to je tista edina prava skupnost, katere interesi so pomembnejši od interesov njenih sestavnih členov, to je tisto, kar je edina dejanska ljubezen! To je, če še drugače zapišem – odpovedovanje sebi in svojim potrebam v korist enosti, odpovedovanje, ki, s svojo recipročnostjo, pravzaprav več prejema, kot pa oddaja.

 

Takšno stanje je možno samo pri človeku, kajti le človek je biološko zasnovan v uvidevnost, ki je posledica razumskega dojemanja vsega obstoječega, le človek ima zmožnost etičnosti, in skupnost in/ali ljubezen je v prvi vrsti uvidevnost in etičnost. Vse ostalo je zgolj simbioza, delitev prostora in časa zavoljo osebnih interesov, ne glede na to, v kakšnih oblikah se ti interesi izkazujejo (večinoma so celo očem nedostopni in je moč do njih ugotavljanja dospeti na posreden način in poznavajoč vsaj osnove psihe).

 

Takšna sorodnost duš zmore obstajati celo v tišini, celo brez besed je moč »brati« misli drugega, takšna sorodnost zmore obstajati celo brez poznavanja nekih osnovnih podatkov, a kljub temu o njih, prav tako brez besed, pripoveduje. Kako, na kakšen način je to možno, tega ne vem, tega nihče, niti najprodornejši znanstveniki ne vedo, si tisto, kar je v možganih skrito, še vedno lasti pravico do skrivnostnosti, in je vprašanje, če bo sploh kdajkoli moč dospeti do odgovora na to enostavno zapletenost, ali pa zapleteno enostavnost, ki se dobesedno kot nekaj samoumevnega izkazuje, vem pa, da takšno stanje obstaja!

 

Ob vedenju o obstajanju takšnega stanja, mi malodane slabo postane, ko poslušam o »sorodnih dušah«, in poslušam v primerih, ko te »duše« povezuje, ko imajo te »duše« v bistvu eno samo skupno značilnost – imeti rad sebe, sebičnost.

 

Da, obstajajo sorodne duše, lepo jih je (do)živeti, in krepko težje, če ne nemogoče v celoti premostiti izgubo enega od delov njihove enosti. A tak luksuz si lahko samo človek ustvari, v kolikor ima srečo, da »terno zadane«, in takšno izgubo samo človek pozna. Vse ostalo je kot neka cirkuška predstava, v kateri enega klovna drugi nadomestijo.