Prezahteven?

Kadar mi nekdo skuša »soliti pamet«, pričakujem, da je umnejši, in moralnejši, od mene!

 

Ne, ne bom rekel, da takšnih ni. Ne vem, ga še nisem spoznal, pa domnevam, da, če so, so izjemno redki, obenem pa sem prepričan, da imajo marsikaj drugega početi, kot to, da bi mi »solili pamet«.

Sanjal sem…

Ja, sanjal sem, dolgo, dolgo, izjemno lepe sanje. Še nikogar nisem slišal, spoznal, še nikjer nisem prebral, da bi bile takšne, kakršne so bile moje, resnične, možne. A so bile, vem, in sem se nekaj časa dobesedno čudil, temu, da sem spoznal, te sanje, da smem živeti sredi njih, v njih, z njimi…

 

Ja, lebdel sem. Nekje, tam, na nebu. Hodil med zvezdami, medtem ko sem sonce v dlani držal. In sem pazil, pa še kako sem pazil, da ne bi, nehote, ob kakšno zvezdo zadel, jo kakorkoli poškodoval, ranil, ji, kdo ve, celo občutek odvečnosti porodil, češ, sunil sem te, ker si mi napoti. Ne, pazil sem, zelo, in še bolj, sem pazil!

 

In tudi sonce se je varno, in toplo, umestilo, v moji dlani. Pa je sijalo, dobesedno žarelo je, da se je svetloba širila v nepregledne daljave. Mehko sem korake delal, da ga ja ne bi treslo, medtem, ko se, skupaj z njim, premikam iz dneva v dan. In že navsezgodaj, vsako jutro, je blestelo, polno zadovoljstva, z nasmehom, razpetim prek svojega svetlega obraza…

 

Kakopak, sanje so sanje, življenje pa zna biti popolnoma drugačno. In se zgodi, očitno, slej ko prej, da se zbudiš, da sanje poidejo, in se zaveš, da si se znašel v nečem popolnoma drugačnem. In se zvezde spremenijo, v kamenje, ostro kamenje, ki zmore poškodovati, če se obenj zadeneš, ko prileti vate, ali pa, nerodno, na nek kamen stopiš. Poškodovati, da kri poteče, in se premnoga rana nikoli ne zaceli. V najboljšem primeru ti brazgotine ostanejo, v spomin na neke zvezde, v spomin na neke sanje, v spomin na nek nekoč…

 

In se zna sonce razbliniti, pri razprtih očeh, in postane neka ledena gmota, tako ledena, da dobesedno žge, in hoče prežgati, uničiti, pobiti, vsakogar, ki se ji preblizu znajde. Ti jo pa v dlani nosiš…

 

Ja, sanjal sem. Med zvezdami, in s soncem v dlani. Zdaj, med kamenjem, rane štejem, in jih skušam, vsaj za silo, oskrbeti. Sonce pa…

Sonce pa je poniknilo, nekam, kdo bi ga vedel kam. Baje obstaja, še vedno, baje se celo trudi, ne vem, ni ga videt, da bi dospelo nazaj, na svoje nebo, in v mojo dlan, a z vsakim dnem, ki mineva, so sanje dlje, in vse več prostora zavzema tisto, kar gledam, poslušam, kar mi popolnoma drugače govori, kot so mi govorile, nekoč, sanje.

 

Ja, je pa res, sonček pa mi je ostal. In je tudi on topel, žareč, le… sonček po svoje, na nek drug način sveti, kot je znalo, hotelo, potrebovalo svetiti sonce, pa – kakorkoli obračam, kamenje in bolečina ostajajo, medtem ko sanj ni in ni, in jih ni, in ni…

Tema, svetloba...

Kadar se tema spremeni v svetlobo, zaživiš. Ko se svetloba spremeni v temo... 

Pravljica…

Že od malega sem bil s knjigami. Vedno, nenehno. Na začetku, kakopak, slikanice, kasneje, denimo, pravljice… potem pa je sledilo, vse po vrsti, vključno z veliko, veliko pesniških zbirk…

 

Tudi sam sem nekaj knjig udejanjil. Pomnim, prvih nekaj sem se veselil, kot bi se mi neki papirnati, potiskani otroci rodili. In nikdar ne bom pozabil…

 

Ja, vzameš knjigo, na primer neko pravljico, v roke. Še svežo, popolnoma novo. Diši, dobesedno diši po pravljici. In je čista, nepomečkana, neranjena, nezapacana. In jo listaš, počasi, previdno, s skrajno mero uvidevnosti, kot bi jo ujčkal, ne da bi ji hotel karkoli slabega narediti. Obenem pa…

 

Ja, veliko sem kupoval po antikvariatih, in tam videl marsikaj. Tudi to…

 

Ko se knjiga znajde v nemarnih rokah, takrat – naj gre za najlepšo pravljico, kar jih je, papir postane zmečkan, ranjen, natrgan, zamazan, popacan, nič več ne diši, da bi vleklo med platnice… in pravljica izgubi dobršen del svojega čara. In kar je najhuje, počni kar ti je volja, da bi jo rešil, jo obudil, jo vsaj približno takšno naredil, kakršna je poprej bila, ne bo ti uspelo! Nikoli več ta pravljica v svojem prvotnem sijaju ne bo radostila.

Begava misel...

Ko se Trnjulčica zbudi, zagleda tisto, kar je pričakovala?! 

Odvisno...

Odvisno, denimo, od tega, o čem je sanjala, in se ji je zazdelo, v sanjah, da resničnost vidi.

Odvisno, denimo, od tega, če je mesečnica, pa v trdnem spanju hodi naokoli, in razmeče po stanovanju, zjutraj pa pospravljeno pričakuje.

Odvisno, denimo, od tega, koliko časa je spala, medtem ko se je vse okrog nje, tačas, spreminjalo, in spremenilo.

Od marsičesa je odvisno, to, ali bo Trnjulčica zadovoljna, ali razočarana, takrat, ko se bo iz svojega spanja prebudila.

Princa na belem konju pa, zagotovo, ne bo ugledala. Kot prvo, danes je sila malo princev. Kot drugo pa - tudi konji se za svoje pravice potegujejo, in ne želijo več biti neka pravljična bitja.

Srečno?!

Vsak dan, ki ga namenjam reševanju nečesa, je nov dan gorja. Pa...

Pa ko tisti "srečno" preberem, slišim...

Zgolj neka malenkost...

Življenje sem preživel v samoodpovedovanju, tako, da sem živel, bi lahko rekel, za druge. In interese, želje, potrebe teh drugih postavljal pred svoje…

 

Na poti sem kar nekaj lukenj, in jam, spoznal. Najprej z vrha, ko sem, nekim, pomagal na noge, nato še z dna, ko sem se s »hvaležnostjo« srečeval. Redki, ampak res redki so bili primeri, ko so posamezniki vrednotili izkazano pomoč. Pa ničesar v zameno nisem pričakoval, niti hvala, razen – nasmeh, zadovoljstvo tistih, katerim sem pomagal…

 

Potemtakem je bilo običajno, da sem dočakal tisto, česar niti slučajno nisem ne pričakoval, ne prosil, ne želel – nehvaležnost. Pravzaprav še več, kot le to, ja, tudi »pljunki« so leteli, pa še kako…

 

Ko mi danes nekdo govori o neki dobroti, pa o tem, da se moram boriti, ker »me drugi potrebujejo«, pa kako moram za te druge vzdržat… dragi moji, ko se mi je prvo dete rodilo, sem dejal od-zdaj-naprej-ni-več-mojega-življenja-živim-za-otroke! In nisem, četrt stoletja, vedel niti za bife, gledališče, kino, samostojno potepanje… pač pa – kjer so bili otroci, tam sem bil tudi jaz, tako da – tisti, ki lahkotno svoja živetja, bedna, živijo, predvsem sebi in zase, lepo jih prosim za TIŠINO!!! Naj mi nikar ne govoričijo o tem, kako naj bi za druge, medtem ko sami za sebe!