»Dobrota ni sirota…«

Priznam, naveličal sem se pregovarjati, sem to počel dolgo, predolgo, takrat, ko sem ugotavljal mišljenjske zmožnosti občestva, obenem pa – veliko je zadev, o katerih zapisujem, in razlagam, pa naj tisti, ki bi do mojih tolmačenj rad dospel, izvoli, se potrudi, najde in (pre)bere, pa razmisli, kakopak, v kolikor je razmišljanja, kompleksnega, zmožen, seveda…

 

Kljub vsemu…

 

Danes sem bil deležen »razsvetlitve«, v podobi trditve, da »dobrota ni sirota, kadar ničesar ne pričakuje«. Domnevam, da v zameno, za samo sebe, ampak – takšnega stanja, ki bi bilo brez pričakovanj, ni! In pojasnim:

 

1.      Kadar pomagaš, takrat pričakuješ vsaj dvoje! Prvič, da bo tvoja pomoč uspešna, in drugič, pričakuješ zadovoljstvo tistega, kateremu pomagaš. V kolikor ga ne spraviš do zadovoljstva, mu, po njegovem, tudi pomagal nisi!

2.      Kadar ničesar ne pričakuješ, takrat ne pričakuješ tudi nehvaležnosti! Drugače obrnjeno to pomeni, da pričakuješ, da ne bo tvoja pomoč zlorabljena, z nehvaležnostjo poplačana. Pa, mimogrede, sploh ni potrebe po izkazovanju neke silne hvaležnosti, ker pomagaš zaradi lastne potrebe po pomaganju, le – nehvaležnost naj izostane…

 

Si že slišal/a tisto »ponudiš prst, ostaneš brez roke«? Si? Potem pa – prijetno razmišljanje!

Dobrota je… kaj že?!

Obči »vedo«, da so pošteni, in dobri. In jim tega njihovega »vedenja« niti ne kaže zameriti, saj, reveži, niti tega ne vedo, kaj poštenost, in dobrota, dejansko sta, in kako se izkazujeta…

 

Dolgo je že tega, kar je nek Človek drugače ugotavljal, ko je zapisal tisti »dobrota je sirota«. Domnevam, da je, s tem zapisom, hotel povedati, da – boljši kot si, do nekih drugih, bolj ti drugi tvojo dobroto, tebe samega, izkoriščajo, kakopak sebi v prid. In to počno vse dotlej, dokler te ne pripeljejo do spoznanja, da – je dobrota sirota, da si bedak, ker se daješ, ker skušaš pomagati, ugoditi, brezpogojno, namesto da bi tudi ti samemu sebi v prid, čeprav…

 

Kadar si nenagonsko zastavljen, zasnovan, takrat drugače tudi »ne znaš«, »ne zmoreš«, in bi se samemu sebi gnusil, samega sebe obsojal, zavračal, ko bi krenil po poteh vsi-tako-počnejo!

 

Ja, dobrota je sirota! Razen v primeru, ko na so-Človeka naletiš, pa hitita, drug drugemu, dobro početi, dočim…

 

Pri živalih pa… verjemi, velikokrat sem preizkušal, v različnih okoliščinah, z različnimi, ter vedno ugotavljal, da ni bistvene razlike med štiri- in dvonogimi ovcami.

Ne pričakuj od življenja…

Da, res je, od življenja, samega po sebi, ne kaže ničesar pričakovati! Ni dobrodelna ustanova, da bi darovalo, pomagalo. Daleč od tega, edina zadeva, katero ti, v vsakem trenutku, zagotavlja, je – konec…

 

A kljub temu ne kaže stati križem rok, in zgolj čakati na tisti kaj-bo-prineslo. Ne, po najboljših močeh se je potrebno truditi početi tisto, za kar veš, da je prav, tisto, kar utegne, vsaj načeloma, lepšati, izboljševati. In vsakokrat, ko zastavljaš neko pot, neka svoja izkazovanja, namere, prizadevanja… ne pričakuj drugega, kot to, da se boš z vso močjo v to podal, sledeč nečemu višjemu, krepko višjemu od tistega da-mi-bo-dobro!

 

Če ti bo uspevalo, potem boš ugotovil, da drugim daješ, rezultate lastnih prizadevanj, in samega sebe. In to, vedno, terjaj od sebe, dočim – če se, slučajno, zgodi, da tudi drugi tebi dajejo, potem toliko boljše, čeprav se ti bo, večinoma, praviloma, dogajalo, da bodo ti drugi odvzemali, jemali, z obema rokama, ne da bi se, za en samcat hip, ob tem, povprašali, kako njihova jemanja dojemaš, doživljaš…

 

Ja, žal, ne živimo v svetu Človeka, v svetu notranje nuje po dajati-skupnosti-drugim, pač pa v svetu vsak-sebi, v svetu nagonov, bitij, opremljenih zgolj s pametjo, in predvsem s sebičnostjo!

 

Ne, nihče, pa tudi življenje samo, ti ničesar ne bo dalo! Slednje se ti daje zgolj v podobah nekih priložnosti, da iz golega »biti« ustvariš neko zgodbo, neko življenje, da ne o(b)staneš na večinski ravni izključnega obstajanja. Marsikaj obstaja, a Človek naj bi bil višje razvrščen, na neki razvojni lestvici, od kamna, trave, živali.

K sreči...

Samo še dobrih pet dni je za počakat, pa se bodo lepe želje začele uresničevat…

Jezik je živ...

Jezik je živ, se razvija… BI moralo biti pravilno.

Jezik je živ, zato ga ubijajo… JE ustrezno dejanskemu stanju.

Zgolj jeziku v bran…

Obstajata dve podobi zapisa istih besed, pa zmorem zapisati, denimo, tako Novo leto (z veliko začetnico), kakor tudi z malo, novo leto…

 

Oba zapisa namreč govorita o različnih vsebinah, pa… tako so, vsaj včasih, jezika učili, takrat, ko pametni še niso do doktoratov množično prihajali…

 

Kadar zapišem Novo leto, takrat mislim na tiste trenutke prehoda iz dosedanjega v prihajajoče leto. Samo na prehod, potemtakem, in na nič drugega.

Kadar pa z malo začetnico zapišem, takrat mislim na koledarsko leto, potemtakem na dvanajst mesecev.

 

Samo toliko. V prid misije nemogoče.

Ko pa nisem od tu…

Kadar jih mučijo »srčne« težave, povzročene z »ljubeznijo«, gredo takrat iskat pomoč:

 

a)                  Kardiologu

b)                  Piskrovezu (»ljubezen gre skozi želodec«)

c)                  Ginekologu/urologu (»ljubezen gre skozi posteljo«)