Nekoč
sem bil, za nekatere, seveda, konkurenca Dedku Mrazu. Pa ne v hladnem, kaj šele
v mrzlem, in niti slučajno samo ob Novem. Zdaj pa…
Ja,
imam dolge, čezramenske, lase, in brado, tudi dolgo, oboje v sivino let
obarvano, pa se pripeti, denimo v neki trgovini, da kobacavček svoji mami s
prstom name kaže, in dedek-mraz čeblja… a kučme že dolgo ni. Jo je pobral čas,
tudi sani. Zdaj mi bolj neke oslovske podobe pritičejo, so tudi ušesa rasla, in
zrasla, ob vseh dobrih dušah, ki hitijo pomagat, zlasti takrat, in v tistem,
kadar in za kar jih pomoči ne prosiš…
In sem
se navadil, na te, oslovske podobe, svoje. Ne nazadnje – leta so nastajale,
ne-vem-kolikokrat sem si že priznaval, da nisem drugega, kot navaden osel, in
to velik, kapitalen, pa še zadnji časi so mi, zlasti oni, spoznanje nadgradili.
Tako da ni nobenega dvoma, vsaj meni ne, glede tega. Pa…
Ko,
včasih, in bolj za šalo, pomislim, da bi si vsaj enkrat letno pokojnino za
drobiž oplemenitil, z nekim, na primer, honorarnim, enkratnim delom, takrat mi
niti pod razno ne pade na misel to, da bi se ponujal v igranju Dedka Mraza,
daleč od tega, pač pa da bi povprašal, če obstaja možnost za to, da bi igralski
dedek kakšnega osla v svoje sani vpregel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar