Po
kosilu je preverjala svoje mišice, in ugotovila, da so že dovolj velike, za to,
da bi šla na Luno, vendar – ne želi iti sama, tata mora z njo…
Nočem
ji sanjarjenj kvariti, pa sem ji dejal, da je Lunica še vedno malo predaleč, in
da bo treba še malo amat, da bodo mišice še večje. Potem pa bova šla, skupaj,
na Luno…
Tudi
lagati ji ne želim, a sem se ji, zlagal, kajti – bilo bi hudo narobe, ko bi
bilo drugače, kot tako, da… bo tata krepko prej kot Lilika »šel na luno«, in ga
bo Lilika v sebi ohranila, se tu in tam spomnila nanj, morda tudi takrat, ko ji
bo pogled proti Luni zdrsel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar