Nenehno
iskanje smisla lastnega obstajanja, je ena od značilnosti, ki opredeljujejo
človeka-razumsko bitje. Le-ta namreč ni zadovoljen s tistim
živim-da-živim-da-mi-je-čim-lepše in podobnimi oslarijami… pač pa smisel
lastnega obstajanja išče v doprinašanju, v lastni vlogi napram neke celote, ne
nazadnje do Sveta kot takega…
Dan
pred operacijo sem prejel (meni vsaj) razveseljivo novico…
Že kar
nekaj časa je, kar sem prijatelju, nekemu srbskemu, sicer bosenskemu pesniku
prevedel njegovo zbirko za otroke. V svoji izvirni podobi, torej v srbščini, je
zbirka že izšla, letos, v ponedeljek pa sem izvedel, da je našel založnika tudi
za njeno dvojezično podobo, potemtakem za podobo, ki vključuje moj prevod,
bolje prepesnitve, in da naj bi knjiga izšla v prihajajočem januarju…
Ni
velik, kaj šele gromozanski doprinos čemurkoli, vendar – sleherni hlebec kruha
je iz drobtin sestavljen…
Po
izidu pričakujem nekoliko povečan interes raznih (srbskih) pesnic in pesnikov
za moje usluge prevajanja, čeprav se zavedam, da bom nadaljeval po začrtani
poti, in, tudi po novem, tovrstne in podobne usluge oziroma pomoči izkazoval
izključno tistim, ki me bodo, s samimi seboj, prepričali v to, da so moje
pomoči, mojega časa – vredni! Potemtakem redkim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar