Včeraj
sem pokosil breg pod hiško, in dve terasi pod njim. Na tretji se je ustavilo.
Nekoč je na njej stala ograja, ki se je, nedolgo nazaj, podrla, dobesedno legla
je v travo. In mi, s svojimi mrežo in stebrički, preprečila košnjo…
Danes
sem se matral šest ur, vse do tretje, da mi je uspelo podrto odstraniti. In sem
počel tudi stvari, katerih ne bi smel, zaradi kile, vendar – samo se ne bo
naredilo. In tudi »nasprehodil« sem se, ko sem, v breg, nosil izgrajeno na ustrezni
odlagališči…
Sinoči
mi je Oliver poslal sporočilo, da se bo danes oglasil, in me vprašal, če mi
prinese kaj iz trgovine. V petek sem plačeval položnice, in šel v nabavo, in
tudi sicer nikogar ne želim obremenjevati s seboj, s svojimi potrebami…
Danes,
ko je prišel – spred svoje hiše me je videl spodaj, na delovišču. Toliko sem
prekinil z delom, da sem stopil k njemu, da se pozdraviva, in znova slišal:
karkoli, kadarkoli potrebuješ, prosim, povej mi. Tudi danes mi je hotel
pomagati, pri ograji, a sem ga odvrnil od namere – prišel si z določenim
namenom, dela ti nikoli ne zmanjka, lepo prosim, naredi mi uslugo, opravi
svoje, jaz pa bom tudi tako, počasi, a bo šlo. Nekako že. V kolikor pa bi zares
bila nuja, v tem primeru pa vem in kdo, in kaj si, tako da – brez skrbi, in
velja tudi obratno!
Priznam,
da sem po štirih urah že mislil odnehati, češ pusti-ostanek-za-jutri, a sem
zbral potrebno voljo, in moč, za dokončanje. In sem, kljub »prijetni«
utrujenosti, in bolečinam, nekim, ki so se zbudile, zadovoljen s tem, kajti
jutri bom lahko nadaljeval s košnjo…
Do
vključno torka želim pokositi vse, do konca, kljub temu, da me kar nekaj »skakanja«
v različni zdravstveni ustanovi čaka. Že nekaj zim je trava tu zelena, živa, v
rasti, in si raje ne predstavljam, kako bi bilo kositi na pomlad, ko bi prek
visoke trave legel sneg in s tem celo kolobocijo povzročil. Vse poležano,
zbito, obenem prepleteno z novo rastočo…
In – če
bo vse po načrtih, jutri vsaj do pete terase dospem. Na njej in na četrti, tudi
na njunih nabrežinah, je metrska trava…
Za
sredo napovedujejo dež. Če bo res, nič narobe. Bi sicer moral tudi po hiši
pospraviti, a ne bom, bom raje počival. V drugem delu tedna se namreč nameravam
lotiti obrezovanja trt in drevja, in tega sploh ni malo. Uh, pa kakšne načrte
še imam, od tega, da bi eno izmed fig, katere sem vzgojil, posadil (drugi dve
sem Oliverju namenil), prek tega, da bi v Lilinem gaju odstranil pet dreves
(morda, nekoč, namesto njih, raje še dva kakija posadim), pa vse do ograje,
tiste, ki, zaenkrat, še ograjuje, a jo je čas že tako načel, da je vprašanje,
koliko bo še zdržala, vendar…
Kadar
sam počneš, kadar si izključno od sebe odvisen, takrat moraš vražje brzdati
svoje želje, načrte, medtem ko je razna upanja bržčas najbolje kar odpisati. In
to še toliko bolj, ko dospeš v »lepo« starost.
Da,
tudi danes, ko sem, na določenih mestih, dobesedno »pulil« mrežo iz tal
(ponekod sem si moral tudi z lopato pomagati, takšna plast zemlje, in v njej
preplet številnih korenin, jo je ujela), sem mislil na svojega Sonka. Ona bi mi
takoj pomagala, le jaz bi, ob njej, namesto šestih ur nekaj dni porabil…
Zdaj
imajo srne in lisica še lažji dostop na parcelo, in tudi cucka sta že
ugotovila, da imata na stežaj odprta vrata do gozda. Naj jima bo, tudi prej sta
se znala znajti. Zdaj sta edina v bližnji soseščini, se je sosedov Tačko,
prijazen prinašalec, v soboto v pasja nebesa preselil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar