Šepajoči dnevi…

Maloprej se je odpeljal sine…

Prispel je v ponedeljek, sredi dneva, da me je v torek zjutraj odpeljal v bolnico, in me prišel v sredo iskat, da mi je, po vrnitvi domov, pomagal, in da me je danes odpeljal na pregled, in previjanje…

Preden je odšel, sem ga prosil, da je odprl (in nekoliko kasneje tudi zaprl) garažna vrata, da sem avto dal iz garaže…

 

Na pregledu je zdravnica ugotovila, da je stanje v okvirih pričakovanega, ali običajnega, če je tako lepše slišati. In sem izvedel tudi za podrobnosti, okrog same operacije in okrevanja, v prihodnjih dneh in tednih, za stvari, o katerih v bolnišnici »niso imeli časa«, da bi jih pojasnjevali. In sem dobil razporeditev, za prihodnji teden, za sledeče preglede-previjanja…

 

Naučil sem se, in se, še vedno, sproti, učim, kako sedati na stol, na fotelj, klop, kavč, kako legati in kako, kasneje, tudi vsta(ja)ti. Vsak napačen gib se namreč izkaže kot vbod z nožem, na področju rane.

Naučil sem se, in se še učim, kako pobirati šope Tisinih dlak, ali določene stvari iz najnižjih predalov oziroma polic, in ni boljše metode, kot je – v poklek.

Naučil sem se, in se še učim, kako sedati, in z njega vstajati, na sovoznikov sedež, nisem se še naučil, kako sedati za volan, ko gre desna noga najprej v prostor. To sem danes sicer počel, in dobesedno telovadil, a me je, kljub različnim poskusom, dvakrat pošteno »vbodlo«, preden sem se uspel namestiti na sedežu. Pri izstopu je krepko lažje, gre leva noga prva…

Naučil sem se kako postopoma pihati v robec, da ne boli preveč… kako odpirati-zapirati vrata peči, katero roko pri tem uporabljati… nisem se naučil, kako preprečiti prav nič prijetna občutenja »noža« takrat, ko se izkaže nek kašelj…

 

Tudi hojo po ravnem, in po stopnicah, že obvladam. V obeh primerih delujem kot nek invalid, ki desno nogo, bolj kot ne, vleče »za seboj«, vendar – suma sumarum zadeva ni tako grozotno strašna, kot so mi pripovedovali, o tem, nekateri, da ne bi bilo moč zdržati brez redne uporabe analgetikov. Doslej sem samo dvakrat segel po tem blažilcu bolečin(e)…

 

Ležati oziroma presedeti dneva ne morem, sem kar nekaj časa »na nogah«. Verjetno se prav radi tega pred večer pojavi peklenska, pardon, pekoča bolečina, kateri pa kljubujem tako, da se skušam na nekem sedežu namestiti, ali za nekaj časa leči, dokler se ne umiri.

 

So me pa presenetili, ob operaciji, in to krepko. Najprej – vsem, ki smo bili operirani, so že ob namestitvah v postelje povili noge, od prstov do kolen. Nečesa takšnega še nisem doživel, čeprav sem bil prej že štirikrat operiran. Bojda gre za način preprečevanja nastanka krvnih strdkov…

Nato so me presenetili, ko smo dobili uspavalne tablete, češ da bomo lažje dočakali operacijo. In res, od vsega dogajanja v operacijski sobi se spomnim samo tega, da sem slišal neko sestro, ko sem oči odprl, da mi v žilo daje tekočino za uspavanje, in da bom skozi masko prejemal kisik, ne vem, morda par sekund zavedanja, nato pa… šele ob pol dvanajsti, ko sem se zbudil v »sobi za prebujanje«, in v njej odležal vse do ene…

In še s tem so me presenetili, da – ko sem se, pred odhodom iz bolnice, preoblačil, sem ugotovil da sem dodobra namazan z neko vinsko-rdečo zadevo… kakopak da sem takoj domneval, da gre za razkuževanje, kasneje nekaj časa premleval o tem, ali naj bi to razkuževanje delovalo samo v času operacije, ali tudi kasneje, vsaj v prvih dneh okrevanja, nato pa se odločil, da bom, vsemu navkljub, skušal obarvanost sprati s sebe, pred pregledom, a moral priznati neuspešnost vseh poskusov spiranja – bolj kot drgneš tega vraga, bolj se (ob)drži na mestu. Bo samo izginilo (bo koža vpila), mi je pojasnila zdravnica…

 

Zdaj poskušam, na vse kriplje, čim prej »priti k sebi«, da bi, posledično, čim prej odšel po Malo. Obenem se zavedam, da pred koncem prihodnjega tedna o tem ne smem niti »sanjati«. Domnevam sicer, da je stanje z rano iz dneva v dan boljše, a te izboljšave še vedno niso takšne, da bi jih bilo moč tudi občutiti. Obenem ima Malo danes nek hujši kašelj, sam pa si ne smem dovoliti, da bi se ga nalezel, je dobesedno »svinjska« kombinacija rana na trebuhu in kašelj (oziroma vse, kar je povezanega z napenjanjem trebušnih mišic)…

 

Danes sem imel tudi priložnost prvič videti samo rano. V bolnici so prehitro zamenjali »povoj«, da bi to zmogel. Dva reza, vzporedna, nekih deset, morda malo več, centimetrov dolga, »zakrpana« z nekakšnimi sponkami. Katere bodo, kasneje enkrat, odstranili. Kdo ve, morda pa bo moj Sonko z menoj »potoval« na to odstranjevanje sponk, in kasneje še na kontrolo h kirurgu. Zanesljivo pa bova šla skupaj k Dedku Mrazu, ki bo v enem tukajšnjih vrtcev. Datum že poznam, baje, če do spremembe ne pride, le še za uro obvestilo prejmem…

 

Da, ko bi vse skupaj dal na tehtnico – ni lahko, zdaj, po operaciji, še zdaleč ne, a tako tragično, kot sem poslušal, tudi ne (baje bodo bolečine šele nastopile, ko bo začelo tkivo preraščati vstavljeno »armaturo«, tako mi je pojasnila zdravnica, in bo vsak napačen gib, ki bo skušal ločevati to tkivo in mrežico, občutiti), vendar skorajda ne vem, kaj je več napora in prizadevanj terjalo, tisto obdobje nekih silnih preiskav in raziskav, ali pa dan in pol, preživet v bolnici.

 

Malo moje, Sonko moj razbojniški… ko bi vedela, kako bi »priletel« pote!