Danes
bi jih štela sto, ko se ne bi, pred petnajstimi leti, poslovila od muk tega »lepega«,
živalskega sveta, katerega edina dejanska tradicija so neumnost, sebičnost,
preračunljivost, nemoralnost, da, tudi zverskost, kadar priložnost tako nanese.
Bila je ena redkih, izjemno redkih oseb, katerim sem vselej obraz poznal, in mi
nikdar niso hrbta obrnile. Mama.
Včeraj,
ko sem se vrnil s preiskav, sem zaključil letošnjo košnjo. Vse je pokošeno. In
sem zastavil z obrezovanjem drevja in trt.
Ne
maram biti pretirano »poznan«, čeprav zna to biti, včasih, tudi pozitivno. O
tem, da sem bil prepoznan že ob prvem obisku zdravnice (še zdaj ne vem, na
temelju česa so me prepoznali, ko pa zdravstvene kartice niti iz žepa nisem
vzel, kaj šele, da bi jo oddal), o tem sem že zapisal, danes pa mi je to
koristilo. Pa ne na račun kogarkoli drugega.
Termin
sem imel ob enajstih, a se, ker ne vem ne kje, ne v kolikšnem času bom našel
parkirno mesto, običajno krepko prej od doma odpravim. In sem se znašel v
čakalnici že pol ure prej. Steklena vrata so bila zaprta, sestra je nekaj
zapisovala, in me ni opazila. Morda sem čakal dve minuti, ko je iz ordinacije
stopila zdravnica. Takoj me je zagledala in sestro opozorila name. Malodane v
naslednjem hipu je sledil poziv gospod-Uroš-pridite. Tudi uredili smo zadeve
hitro, pa sem bil ob enajsti že doma, in preoblečen…
Malo je
deževalo, a sem oblekel bundo, kapo namestil in čeznjo kapuco pa – gremo,
obrezovat, naprej. Vsaj za toliko časa, dokler bunde ne premoči. K sreči je
rahlo deževalo, in sem tudi danes kar nekaj postoril. Tako da mi je ostalo za,
morda, dobre štiri ure dela, in bo rastje na polovici zemljišča, tisti s hiško,
v celoti obrezano. Potem se pa še na preostalem zemljišču dela lotim, pri čemer
si upanja dovoljujem, da mi bo vreme tri dni vsaj toliko ugodilo, da bo moč vse
obrezati. Prijalo bi mi, zelo, ko bi se odpravil na operacijo vedoč, da so vsaj
nujna jesenska dela opravljena.
Jutri…
če bo zares cel dan deževalo, potem bom, poleg obiska pri anesteziologu,
počival. Če pa bo moč, med dežinkami, frizuro kakšni rastlini urediti, potem
bom to, zagotovo, tudi naredil. Še vedno namreč nisem opustil misli, da bi, ob
košnji in obrezovanju, tudi smokev posadil. Vsaj to, če bo že za motorko in
odstranjevanje nekih dreves v Lilinem gaju časa zmanjkalo. Pri čemer nič
tragičnega ne bo, radi tega, sečnjo zmorem tudi januarja opraviti, ali v
februarju.
V
zadnjih desetih dneh, kar Male ni doma, v kuhinji še nisem zakuril. Tudi zgoraj
drugače počnem, in peč oživim šele v popoldanskem času, po tem, ko opravim s
preiskavami in/ali z delom, in se podam v stanovanje. Raje se malo bolj
oblečem, da nekaj drv prihranim. Kdo ve do kdaj bo zima in predvsem kakšna bo.
Ko je
Sonkec tu… takrat že zjutraj, krepko prej kot se podava v kuhinjo, zaprasketa v
štedilniku in se vsaj na dvaindvajset segreje, da ji ni potrebno v »medvedji«
opravi zajtrkovati. In tudi zgoraj – velikokrat se igrava sede na tleh, pa mora
biti ustrezno toplo. Pa takoj, ko se zbudim, zaženem plamene, da imava zvečer,
pred spanjem, prej malček prevroče, kot pa hladno. Zmogljiva peč, majhen
prostor, ognja pa ni moč priklopiti na termostat, obenem pa – čim peč preneha
delovati, nobene izolacije, pod okni piha, in se hitro ohladi. Da moram, prek
noči, z radiatorjem temperirati.
Med vožnjo
sem slišal, da je striček Sem odobril Ukrajini uporabo raket daljšega dometa. »Bravo«,
Bajden, namesto, da bi silil, obe strani, v mir, se, skupaj s preostalim »naprednim«
butastim svetom, podajaš v krepitev konflikta, morda tudi v njegovo
(raz)širitev! Ni kaj, vpliv in delovanje že skrajno dekadentnega Zahoda ne
želita popustiti, pa je, bržčas, vse bližje tista Nostradamusova, o rešitvi
Sveta, ki bo prišla z Vzhoda. In prav nič ne bo narobe, s tem, bo moč še o čem
drugem razmišljati, kot le o žretju, imetju in vse bolj butastih podobah »zabave«.
Ja, daleč dospeta »razvoj« in »civilizacija«, kadar se dognanja znajdejo v
šapah bebavosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar