Aleluja, manjša nuja!

Danes je šlo po načrtu, pa je vse, rastoče na delu s hiško, obrezano. In še več…

 

Hiško krasi veranda. Je v podobi črke L, in na tem manjšem, zalomljenem delu, hranim zvitke izgrajene ograjne mreže. In tik pod tem delom poganja bršljan…

 

Dve leti sem zanemaril, ta bršljan, in se je, hudič salamenski, tako razpletel skozi zvitke mreže, da sem potreboval več kot uro, preden sem kos za kosom mrežo osvobodil, obenem pa rastlino do tal prikrajšal. Pa še pospravil vse, vse, kar je po obrezovanju na tleh obležalo…

 

Kar lep kupček je nastal, približno sredi brega. Ko bi še na deponijo, ki je povsem na dnu, vlačil, bi mi danes zmanjkalo časa, obenem pa – prehod s četrte na peto teraso, pod katero se nahaja deponija, je dokaj strm, danes tudi razmočen in drseč, pa ne upam, s to vražjo kilo, vraga izzivati. Morda, če bo pri volji, in voljan za rekreacijo, sine, ko bo tu, zvleče nabrane odrezke do dna. S tistimi, ki se bodo v prihodnjih treh dneh nabrali, bi, zagotovo, imel nekaj ur opraviti. Da zvleče, pa na kup, trohnenju namenjen, pomeče… Če pa ne bo za to, silil ga zanesljivo ne bom, bo pa mene počakalo, da se, enkrat koncem januarja, ali kasneje, zadeve lotim. Kakorkoli že…

 

Nuja je zmanjšana! Tisti to-»moram«-narediti pred operacijo, je vsaj prepolovljen. Na terenu s hišo je predvsem mlado rastje, in dve starejši smokvi, pri katerih je delo moč s tal opraviti, pa bo vsaj s tem hitro opravljeno. Edino, kjer bo čas polzel, je pet dreves, krepko pred mojim nakupom posajenih, dveh jablan in treh hrušk. Drevesa so močna, in zlasti zadnjih pet let, kar sem tu in jih redno obrezujem, »norijo« z divjaki, pri čemer so tisti na vrhovih krošenj problematični – po meter, meter in pol so dolgi, in tudi za prst debeli, obenem pa jih s tal ročno ni moč doseči, za lestev pa teren ni najbolj primeren. Pa si pomagam s teleskopsko palico, in škarjami, ali žago, na njej, in tudi nekakšne drevesne »telovadbe« ne zmanjka. Jih bom povsem za konec, za vsak primer, pustil…

 

Danes sem zaman čakal, da bi se sončni žarki prerinili skozi meglo, ali nizko oblačnost, vrag vedi, kaj je ta gosta sivina, legla na tla. In rokavice – že itak najcenejše kupujem, obenem pa so dobro obrabljene, blazinice prstov kukajo na plano. In je bilo kar mrzlo, tako da – ko sem dospel, po tretji, v prostor, še nezakurjen, se mi je zdelo, pri osemnajstih, kot da sem v poletje stopil! In dejansko komaj čakam nanj, čeprav bo že pomlad tolažilno delovala, glede na mesece kurilne sezone, in mrtvila speče narave, da o dnevih, ki bodo, kmalu, samo nekih osem ur svetili, sploh ne razmišljam…

 

Nič kolikokrat sem pomislil na to, kako bi Malo lahko zdaj uživalo na bregu. Pri smokvah, ki so se najbolj bohotile s svojo košatostjo, sem vse spodnje veje odstranil, da ji ja čim več prostora za gibanje, za tek namenim, obenem pa krošnjo toliko nizko pustil, da bo lahko, s spodnjih vej, sama ubirala plodove. Če ji bodo zaprijali, spet, kakopak. Razbojnica moja mila, komaj čakam, da me spet pod komando vzame…