»Bog« je – človek…

Da, ko je »civilizacija« večno »civiliziranih« dospela na določeno točko, na kateri je bilo potrebno poprej razpršene »moči« in »sile nebeške« poenotiti, da bi zadeve ne samo preglednejše postale, pač pa bi zmogla pretnja z enega samega konca žugati, v želji po zagotovljeni »pridnosti«, takrat so vse poprejšnje podobe večnih, neminljivih, vsezmožnih… preprosto usahnile, in pojavila se je podoba posodobljenega »boga«, ki si je človeški obraz nadel…

 

Človeški, ne »sodobno človeškega«, alias človejaškega, pač pa dobesedno človeškega… kajti človek je zmožen spoznavanja, tudi tistega, kar se očem ne kaže, spoznavanja in prepoznavanja, ugotavljanja, dospevanja do dejstev, do resnice, pa je zgolj njemu dana zmožnost umnosti, če želiš modrosti, s katero naj bi se tudi »bog« krasil. Malo čudno in predvsem sebično se z njo krasi, glede na to, da je niti s svojimi zemeljskimi predstavniki ni voljan deliti, a kljub temu…

 

Človek se rodi z uvidevnostjo, ki ni samo nasprotje nagonske sebičnosti, pač pa je predpogoj dejanske dobrote, ljubezni, tudi pravičnosti, poštenosti! Pa ima »bog« po človeku rad, in po njem k etičnemu poziva, le… ima napako, strašansko napako, ki je, v okvirih pojmovanj, prevladujočih v svinjaku, povsem samoumevna, »normalna«, in se kaže v tem, da ni zmožen razlikovati med slabim in dobrim, nedopustnim in dopustnim, nemoralnim in moralnim, pa s tem, ko ima-vse-in-vsakogar-rad, v bistvu vse v isti koš meče, briše ločnice, s čemer dobesedno pljuva po tistih, ki se trudijo drugače od občega, in, roko na srce, pljuva tudi po sebi, ko pod vprašaj, gromozanski, lastno modrost in pravičnost postavlja…

Da, »bog«, kot podoba človeka-z-napakami. A še vedno neprimerljivega s človejaki.

 

Kljub vsemu mu ne zamerim. Božec, že toliko je star, da ga mučijo vid, sluh, verjetno tudi spomin ne deluje najbolje, roki sta popustili, obenem pa – takrat, ko je hodil v šolo, upam, da je vsaj osnovno dokončal, takrat še niso govorili o genskih povezavah z opicami, sploh pa nekega Vošnjaka takrat ni bilo, da bi ga slišal o živalih v človeških telesih govoriti, pa o tem, denimo, da je vsaka nelogičnost, da je vsako neskladje med trditvami/prepričanji in izkazovanji zgolj podoba – neresnice…

Ne, res mu ne zamerim, niti tega ne, da je pokvarjeni bebavosti dal-svobodno-voljo, kajti tako in tako ga nihče o ničemer ne sprašuje.

 

Dodam, za boljšo mero, še nekaj »bogokletnega«: bo kdaj prišlo do tega, da bodo v šolah učili o tem, da je »sodobni človek« do svoje današnje podobe dospel zahvaljujoč božji-palici, imenovani – človekov penis?!