… noč,
ki o poslavljanju govori. Malo je zaspalo krog pol enajste, meni spanec ni bil
tako naklonjen, le nekaj ur, in povsem nalahno…
Spet
sem jo opazoval, tatino Giskico, bolhico mojo. Umirjenost je našla v prižetosti
name, celo prek mene je znala ležati, nekaj časa, jaz pa sem jo gledal, jo
vsake toliko pobožal, narahlo poljubil, da ji spanca ne bi zmotil…
In
misli so, kakopak, letele. Raznorazne, tudi tiste, ki se ne vzdržijo, takrat,
ko je treba preklinjati tisto, kar je preklinjanja vredno, in ničesar drugega. Brezglasno,
kakopak, s prirezanimi krili, da njenemu snu ne bi kazil…
Prekleto
življenje… kadar te rodijo kot človeka, in te vržejo med golazen, predvsem nase
zročo! Sebično, pokvarjeno, da takšne niti skotiti ne bi smeli, kaj šele da so
ji proste roke dane, v uničevanje vsega lepega, dobrega, česar sama ne premore,
pa ji nobene vrednosti ne predstavlja…
Po poti
sva se hecala, in je pozabila na petek. Prihodnji. Povedal sem ji namreč, da
bom takrat moral iti k zdravniku, ki me je operiral, na kontrolo, in je bilo
narobe, ker nje ne bo zraven. Prejšnjič me je ona »peljala«…
Vsak
hec nekaj stane. Če že za življenje plačuješ, med vsemi, katere v besedah
nenehno v materine njih počenke pošiljam, kaj ne bi za šalo. In sva v pogovoru
dospela tudi do najinega »pacanja«, katerega v njeni kadi nikakor ne zmoreva
doživeti. Pa sem se ustavil, nazaj grede, tudi po tem vprašanju, in jo čaka, za
prihodnjič, ustrezna rešitev. Le še o tem moram razmisliti, kje bo bazenček
nameščen, v njenem gaju, v objemu sončevih žarkov, da bo voda vselej topla, ali
pod trto, v senci, in ji bo treba ogrete prilivati. Za prvo možnost govorijo tudi
lepša tla, bolj ravna, predvsem pa travno mehka, za drugo pa skrb, da je med
čofotanjem v vodi ne bi opeklo, čeprav… da, tudi o tem bom razmislil, o tem, da
je v senci trte krepko več komarjev, ki komaj čakajo, da jo popikajo, kot pa
tam, kjer jih z odprtega vročina prežene…
Znova
mi je malodane vse atome moči vzela, pa ne z drugim, kot s svojo radoživostjo,
in s tem, da niti za sekunde čas ne zmore biti brez tate tako lep, zabaven, kot
je v najino dvoje. In tudi pretekli teden, ko sem se s travo bojeval, je bil
ravno pravšnja podlaga za to, da so njena prizadevanja toliko bolj učinkovala.
Da, tudi rano, če se temu lahko tako reče, glede na to, da je na površju ni
videti, v zadnjih dneh nekoliko bolj čutim, čeprav bi jo, z mislijo nanjo,
najraje k vragu poslal, in to zlasti takrat, ko bi dete rado, denimo na
sprehodu, da jo dvignem, da jo nosim. Ne vem, bom v petek videl, kaj bo kirurg
rekel, pa ga povprašal tudi o tem dvigovanju…
Ni komentarjev:
Objavite komentar