Nikoli več…

Nazaj grede sem, na poti, poslušal, prek radijskih valov, neko reportažo iz Srebrenice, in v uvodnem delu je novinarka omenjala nek nikoli-več, katerega je svetovna skupnost izrekala pred tremi desetletji, medtem ko se genocidi še vedno dogajajo, in je med njimi najbolj znan, in razvpit, trenutno, tisti, ki v Gazi poteka. In je zastavila, ta novinarka, vprašanje, češ kako lahko »nam« neki politiki, pogoltni in polni moči, ponavljajo zgodovino, ko pa smo »mi« popolnoma drugačni, in sila radi ta nikoli-več vzklikamo…

 

Ja, groza, da večje ni, kadar povsod, in tudi v medijih, bebavost vajeti prevzame, kajti…

Ta nikoli-več je moč, skozi čas, velikokrat, in nenehno poslušati, in ga je bilo slišati tudi ob koncu druge svetovne vojne, in ob koncu prve tudi.

Ta nikoli-več je udaren izključno z daljave, tako prostorske, kot tudi časovne, dočim v vsakdanjem povsem izgubi veljavo, obenem pa…

 

Kdo so tisti »mi«, ki izbirajo politike, da jim vzvode moči dajejo v roke?! Kdo so tisti »mi«, ki v teh politikih tiste prave, »nam« primerne prepoznavajo?! Kdo so tisti »mi«, ki se NE zoperstavijo odločitvam, in ravnanjem, teh grdih-politikov, sproti, kakopak, pač pa, in še to le morda, z zgodovinske distance?! In…

 

Oprosti, vendar – mar ti grdi politiki hodijo naokoli, in genocid izvajajo, ali to, morda, počnemo »mi«, tisti povsem običajni, vsakdanji, »normalni«, ki zlahka na sprožilec pritisnemo, in kot zveri planemo, zlasti na šibkejše, vselej, kadar se v lastnih ritih ogrožene začutimo, ali kadar vemo, da zmoremo na račun drugih do tistega zase dospeti?!

 

Kdo je tisti »mi«, ki NE prepoznava že dogajano, že izkazovano, pa da bi »tokove zgodovine« preprečil, jih zaustavil, onemogočil njeno ponavljanje?! Tisti »mi«, ki ob omembi triglavov in zemlje-naše-narodne dobesedno ponorimo, pripravljeni iti na nož, tisti »mi«, ki »ničesar ne vemo« o tem, da bi se komerkoli krivica dogajala, kaj šele tisočim MED NAMI, in smo povsem zadovoljni z oblastjo, da le nam streže, in da po nas ne sega?!

 

Res, čudovito, izjemno čudovito je, kadar si tako BEBAST, da niti namena ogledala ne poznaš, pa ti je vse drugo krivo, vselej, in za vse, le sebe pri tem zraven ne vidiš. Cesta te ubija, priložnost te pokvari, usoda te vodi, da ti materina smrdljiva, niti toliko hrbtenice ne premoreš, da bi vsaj do karikature obraza dospel/a, do neke blede, zamegljene osebnosti… obenem pa se razglašaš za odgovorno, celo samostojno in suvereno živetje!

 

Nikoli-več?! Še ničkolikokrat, verjemi, vse dotlej, dokler bodo nagoni oziroma živali odločale, vodene s sebičnostjo in goltavostjo, predvsem pa opremljene z dosežki, z neko tehnologijo, do katere same nikoli ne bi mogle popeljati, in ki v svojem zametku sploh ni bila umišljena z namenom pobijanja.

 

In, da ne bo nesporazumov – taisti, ki so danes »uboge žrtve« bodo jutri, če tako nanese, kot krvniki nad neke druge krenili! Tako pač je, pri živalih drugače, kot živalsko, ne gre.

Zato pa jaz navijam za mortaliteto, za ugašanje raznoraznih »ljudstev« oziroma čred, kajti – manj kot bo dvonogih v-oblačila-odevajočih-se živali na planetu, manj kot bo njihovih delitev na naše in ne-naše, manj se bo njihova živalskost udejanjala!