Nekoč
sem na nekem srečanju slišal »A vi ste tisti, zaradi katerega se morajo naši
otroci vaše pesmice učiti«…
Učenje
pesmic, na-pamet.
Izhajam
iz osebnih izkušenj ter prav tako iz dejstva, da ni moč govoriti o tem, da bi
bila poezija med občimi priljubljena. Tudi med odraščajočimi njimi ni. Ta
literarna zvrst namreč terja nekaj, česar povprečje ne premore, zmožnost
posrednega razumevanja in pa predvsem zmožnost čustvovanja, nekoliko drugačno
od povprečne…
Dobro,
že res, da je moč v marsikaterem domovanju najti neko pesniško zbirko, denimo
Prešernove pesmi so sila praktične, a večinoma takšne knjige niso namenjene
branju, pač pa so malodane obvezen inventar, s pomočjo katerega se da o lastni
zavednosti, na primer, govoriti, ali kultiviranosti…
V
verzih, sila preprostih, resda, sem se začel izražati še prej, preden sem se
črke naučil pisati. Neke vrste igra je ubadanje z besedami, njihovo lovljenje,
zlaganje, igra, po svojih značilnostih prej podobna nekemu šahu, denimo, kot pa
nogometu. In ničesar pretresljivo presenetljivega ne izpovem, ko zapišem, da je
šahistov krepko manj kot žogobrcarjev…
Da, že
od povsem mladega sem imel rad pesmi, zelo rad. A so mi jih priskutili,
popolnoma, in je to uspelo nikomur drugemu kot – učitelju slovenskega jezika, v
osnovni šoli, kajti…
Krst
pri Savici, na pamet se ga je bilo treba naučiti, od prve do zadnje črke, in
bog ne daj, da bi se kjerkoli zmotil, ko si bil pozvan pred tablo, da svoje »znanje«
izkažeš! Tudi, če si ga oddrdral, nič hudega, samo da si vse črke, v njih
pravilnem vrstnem redu, izrekel…
Nihče
ni smatral za potrebno, pri tem »učenju«, da bi se z ozadjem pesmi, z njeno
vsebino ukvarjal. In ni bilo potrebno zavzemati nekega odnosa do (pre)branega,
da bi se učil o tem, kako kaže pesmi brati, kje poudariti določene besede, kje
upočasniti branje, kje zastati, za hipec, dva, ne, oddrdraj, pa bo dobra ocena,
in »znal« boš tisto, o čemer zares – pojma nimaš!
Ko sem
kasneje, leta za tem, govoril o takšnem »učenju« poezije, sem izvedel, da je
namenjeno – urjenju spomina. S poezijo, z vrhuncem literarnega izražanja bi
uril spomin?! In s tem »urjenjem«, ki nikomur ni ljubo, še dodatno odvračal od
pesmi?! Kajti dejstvo je, da tisto, kar moraš, četudi te ne mika, samo še bolj
odvrača, še bolj odtujuje. Ne moreš vzeti, na primer, telefonskega imenika, pa
da bi z njim »uril« spomin?!
Kakorkoli
že, to »urjenje« spomina in to pridobivanje »znanja« s področja literature, mi
je poezijo priskutilo! In kar nekaj časa, v letih izkazanega, sem potreboval,
da je vsiljen mi odpor do poezije poniknil, pa da sem, znova, začutil ne le
željo, pač pa potrebo po tem, da verzom, rimam dopustim v sebi živeti…
Tudi na
raznih nastopih, kjer nas je bilo več, pesnikov – večina je svoje zapise
predstavljala na-pamet, jaz sem se vselej »opravičil«, na začetku svoje
predstavitve, češ da nisem tako pameten, kot so moji kolegi, pa na-pamet ne
znam, moram brati…
Da,
tudi ob tem sem bil deležen nekih podukov, češ da je bolje, kadar občinstvu
pesmi podajaš, gledati po dvorani, da imajo občutek neposrednega stika, vendar…
jaz na takšne zadeve nisem hodil zaradi tega, da bi imela dvorana, polna
neznancev, stik z menoj, pač pa z mojimi pesmimi, obenem pa – če napišeš deset
pesmi na leto, potem ne dvomim v to, da se jih imaš tudi čas naučiti… obenem pa
– ne pišem zaradi tega, da bi sam, ali kdorkoli drug, znal moje verze na-pamet,
le kaj bi s tem… obenem pa – raje grem naprej, in pišem, pišem, kot pa da bi
obstal pri nekem doseženem, pa mu s svojim na-pamet-znanjem nekakšne hvalnice
izkazoval… obenem pa – jebat ga, a – nekako ni moč ne spregovoriti o neki
samovšečnosti, takrat, kadar avtor teatralno s svojimi deli nastopa, prepričan
v to, da ničesar drugega, omembe vrednega, razen njegovih zapisov, kakopak, ni
(nekoč sem imel to »srečo«, na nekem druženju, da sem tri dni delil sobo z
nekim pesnikom, ki – kadarkoli je odprl usta, in ni bilo treba nečesa
dogovarjati, vselej so začele doneti njegove pesmi. In sem bil prvi večer še
uvideven, čeprav mi je v zaspanost segal, po tem, seveda, ko sem že legel in
ugasnil luč na svoji strani, ter skušal zaspati, ko pa je v drugem večeru
zastavil… ej, daj, lepo te prosim, obljubim, da ti bom povedal, v kolikor si
bom tvojih pesmi zaželel, zdaj bodi pa tiho, ker bi rad spal…)
Da,
poezija, in učenje-na-pamet. Izjemno »domiselna« kombinacija! Zlasti v časih »demokratične
enakosti«, ko smo-vsi-enaki, pa naj bi tudi vsem-enako-šlo, čeprav…
Čeprav –
res je, ni zahtevnejšega pisanja, kot je prav poezija. Ni višjega literarnega
vrha, kot je poezija. Ni izpovednejših besed, kot je poezija. Kakopak, ne
govorim o besednih sranjih, s katerimi je dandanes že malodane vsak drug
nekakšen »pesnik«…
Če
segajo po najboljših avtomobilih, oblačilih, hrani, pijači, po vsem, kar naj bi
bilo, po njihovem, na nekem vrhu, ali vsaj tik pod njim, potem bi, po neki
logiki, tudi poezija morala imeti povsem drugačno vlogo, kot jo ima, a je stvar
popolnoma drugačna, in je dandanes že sreča, če se založnik odloči neko zbirko
natisniti, tako vražje dobro gredo te stvari v promet…
Da ne
bo nesporazuma, ne govorim o tem, da bi morali učenje poezije črtati iz učnega
programa, ne, nikakor, črtati bi morali samo prisilno, vsiljeno učenje pesmi
na-pamet, pozornost pa posvetiti NAČINU branja, iskanju nekih bralčevih
občutkov, porojenih z branjem, iskanju RAZLAG prebranega (kaj je avtor zares
hotel povedati, z nekimi svojimi prispodobami, tega tako in tako nihče, z vsemi
učitelji vred, ne ve!), kdo ve, morda pa bi se v takšnem primeru, ko bi bilo
učenje zares učenje, vsaj število tistih, katerim s papagajščino določene
stvari priskutijo, zmanjšalo, čeprav – priznam, nisem »strokovnjak«, niti neke
diplome iz primerjalne književnosti ali pedagogike, na primer, nimam, pa
obstaja možnost, da sem s tem zapisom, pardon, tudi z njim, popolnoma zgrešil…
Ni komentarjev:
Objavite komentar