Tam spod Pece rujno gre…

Ni boga, da bi ga prosil,

da bi upati vsaj smel,

kakor do sedaj sem nosil,

tudi bom v naprej počel…

 

Pridno mi na križ nalaga

sam presvetli car hudič,

vselej skaže se kot zgaga,

vzame vse, a daje nič…

 

Ne verjamem v demokrate

in v ta sodoben čas,

vse bolj kot bi barval gate

nek sumljivo smraden glas…

 

Palčki davno so pomrli,

in Sneguljčice več ni,

huni neki so pridrli

dobesedno z vseh strani…

 

Volk je z babico opravil,

Rdečekapa pa v azil,

svet resnobno je zastavil

kot da prvi je april…

 

Ma, še tam spod Pece gore

kralj Matjaž dviga roké,

pa od jutra vse do zore

rujno mu v uteho gre…

 

Ni boga, in ni postave,

zrasel nič je prek noči,

vlečejo čez rob skušnjave,

pekel pa vse bolj slavi…

 

Kaj bi prosil, kaj sanjaril,

kaj bi v upanja metal,

davno se je voz pokvaril,

na odpadu bo končal…