V
daljo vodi gluha cesta,
konca
videt ni,
v
neka tuja, prazna mesta,
v
neke hladne dni,
mnoge
že je popeljala,
jaz
se ji ne dam,
zlahka
bi mi razdejala
vse,
kar še imam…
Siva
se nenehno kaže,
ni ji
čut srca,
prah
dviguje, da umaže,
z
blatom zapaca,
je v
oblak temán odeta,
sonce
zre drugam,
bolj
kot vabi in obeta,
manj
je je željam…
Kliče,
kliče, ne zamuja,
vse
življenje me že snubi,
bojda
rádosti ponuja,
tam,
na oni strani drugi,
kliče,
kliče, vztrajno vabi,
češ
kaj vse mi zmore dati,
a
korak po svoje grabi,
ne
pusti se zapeljati…
Kliče,
kliče, v prazno mlati,
ni
nikakor ji dojeti,
da ne
vleče me iskati
tam,
kjer sonce ne posveti,
naj
kar vodi, naj kar nosi,
vse,
kar se prek nje podaja,
mojo
stezo ptica prosi,
pa
zvestó ob njej ostaja…
V
daljo vodi gluha cesta,
konca
videt ni,
v
neka tuja, prazna mesta,
v
neke hladne dni,
meni
pa brez moje ptice
pusto
bi bilo,
ne
cvetele bi kresnice
čez
nočno nebo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar