Nebo ostane…

Prek tvojih poljan, ki v jutru dišeče

razlivajo v topel se sonca dotik,

me pesem ogreva, nalahno šepeče

o sapi, ki zbuja povest trepetlik…

 

V nemiru stezica se v dalje podaja,

med rosne vse trave pod širom neba,

korak bi medil, a za hip ne zastaja,

ga želja poganja, za njo se poda…

 

Razlivajo žarki povprek se cvetoče,

potoček med zvezde zbujene šumlja,

v oči prav ves svet se odevati hoče,

pogled vanje tone, nalahno, do dna…

 

In vse to nekoč bo po tihem zastalo,

zaspalo, minilo, opešalo v moč,

nebo pa, v očeh, to bo vedno ostalo,

da zvezde poseje v vse daljšo noč…