… so
»božja kazen«. Pa ne radi tega, ker se trudiš zanje, ne radi tega, ker se sebi
odpoveduješ, svojemu življenju, za njihovo, ne, pač pa – karkoli in kakorkoli
boš počel, vselej boš neka »poračunavanja« za nazaj doživel, neke očitke, s
katerimi ti bodo dali vedeti, da nisi (bil) pravilen. In do konca svojega
življenja naj bi po-njihovo bil, kar, resnici na ljubo, niti ni težko, v
kolikor… v kolikor zna biti tudi drugače, kot dejansko je.
Zavedam
se tega, da večina ne ve, o čem govorim, a mi je zato figo mar. Dejstvo je, da
še dandanes ne vem, kaj bi bilo bolje – pustiti rasti v divjaštvu, večini
primerno »vzgajati«, ali to, kar sem počel, poskusiti iz fine gline lep izdelek
soustvariti. Ko bi v enovitem svetu živeli, bi takšnih dilem ne bilo, ker pa je
svet večinoma iz nagonov sestavljen, vse po-človeško, slej ko prej, pod vprašaj
pride…
Ni komentarjev:
Objavite komentar