Razmišljam,
česa bi se lotil, da bi mi izpilo še tisto malenkost moči, ki mi je ostala. Bi
bilo škoda, ko bi šla v nič, čeprav… mejduš, kaj tudi poprej ni šla zgolj v
nič?!
Samo
zapisovati je zares brez veze! Od tega nobenega denarja ne šteješ, zlasti,
kadar počneš kot jaz, pa se odločiš, da nikomur več zapisanega ne boš ponujal,
v odkup. Tudi pojesti ne moreš, zapisanih besed, vsaj jaz nimam navade lastnih
besed požreti. Potemtakem – popolna potrata časa! Če bi karkoli drugega počel,
denimo se praskal po riti, bi ga smotrneje izkoristil. Na tem svetu pa je
potrebno izkoriščati, v nasprotnem ne znese.
Ovce so
me naučile, tega, da, objektivno gledano, nimam pogojev zanje. Vsaj tak,
kakršen sem, tiranski, ki hočem, da je vse po moje… pa so se me takšnega
navadile, še več, si upam trditi, da so me celo rade imele (blagor meni, celo
ovce!), in to tako, da sem nazadnje jaz po njihovo plesal. Popolnoma tiransko,
kakopak. Resda še nisem bil v Tirani, da bi vedel, kako tam plešejo, vendar…
A bi
jih imel, znova, ko… preveč je tega ko-ja, da bi smel vanj, še na najtišji
možen način, upati. In ne glede na to, da »demokratični« časi, še bolj kot vsi
ostali, dobesedno bljuvajo na plano silne pastirje, ki brez ovac – niti pastirčki
ne bi bili…
Razmišljal
sem, da bi se v neko trgovanje podal, a tudi tu ne vidim uspeha. Vsakdo z
vsakim trguje, konkurenca je prehuda, zlasti med takšnimi, ki tudi sebe
prodajajo, celo za drobiž, in jim vsak kupec prav pride. Odpadem, že v naprej
vem, da odpadem, v takšnih okoliščinah. Koliko je šele takšnih, katere gratis
dobiš, kot za šalo, že z obljubo neke klobase! Klobasarjev pa – kolikor hočeš.
Ustvarjati
ničesar ne znam. Več ne. Vse, kar sem skušal, se je podrlo, iz ruševin novega
ne gradim, za nove materiale pa denarja nimam. Ni dobro po podrtem bezati,
prevečkrat najdeš trhlo, gnilo, in, statično gledano, še samo sebe ne zmore na
nogah držati, takoj pade. Ne, ne, s takšnim mi dejansko ničesar ni početi. Naj
pada brez mene.
Nimam,
očitno nimam nekih osnov, za razmišljanje, ker nikakor do ustreznega mi
odgovora ne dospem. Edini, ki mi je še kolikor toliko sprejemljiv, je ta, da
počakam, morda pa se le kje najde dobra duša, ki bi bila tako dobrosrčna, da bi
– pokončala še tisto, kar me je ostalo. Po vseh dosedanjih dobrih dušah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar