Spet svetloba…

Včeraj mi je krepnila luč v sobi, po šestih letih, kar sem tu…

 

Vsa ostala svetila, z izjemo namizne svetilke, so običajna, z žarnicami, pa sem krenil zamenjati žarnico, vendar – ko sem snel pokrov, sem ugotovil, da je »led« luč. Prav, pa naj bo, itak sem moral v dolino, pa sem sproti tudi novo kupil…

 

Popoldne  je hitro legla tema, in sem sklenil, da v temi tega ne bom počel, da bom zamenjal svetilo danes. Zjutraj ni bilo časa, sem čakal dimnikarja, ki je nekoliko zamudil, in šele okrog desete odšel, pa sem se, po njegovem odhodu, najprej lotil kuhanja kave in kurjenja v kuhinji, nato tudi zgoraj. Uro nazaj sem bundo slekel, se je že dovolj ogrelo…

 

Maloprej sem se pripravil tudi na luč. V bistvu zadeva ni vzela pet minut dela, povsem enostavnega, a zdaj, ko je v prostoru znova svetlo, se mi zdi, kot da bi se prerodila, dan in jaz. Ne maram teme, ne v ožjem, ne v širšem pomenu.

 

Zadovoljen sem z dimnikarjem, ki že vsa leta čisti pri meni. S poprejšnjimi, ko sem bival drugje, sem imel, večinoma vsaj, slabe izkušnje – več časa so porabili za pisanje računa, ki niti majhen ni bil, glede na opravljeno delo, kot pa za čiščenje peči in dimnika. Ta pa si vzame potreben čas in dejansko korektno opravi svoje delo, tako da njegov račun niti ne deluje tako astronomsko, kot so tovrstni računi znali delovati v preteklosti, moji. Ko sem razmišljal tudi o »družbeni pravičnosti«, v okviru katere nekdo, ki povsem enostavna dela opravlja, takšna, kakršnih se zmore slehernik naučiti, svojo storitev opravlja po bistveno višji urni postavki, kot je urna postavka nekega profesorja, denimo, ali zdravnika. Da o delih s področja ustvarjanja, denimo pisanja, prevajanja, sploh ne govorim, pri slednjem zna biti »zaslužek« tudi evro, morda kanček več, na uro. Takšne informacije sem namreč prejemal, ko sem delo iskal…

 

Kakorkoli že, zdaj bo nekaj časa mir, tako glede dimnikarja, kakor tudi glede luči. Upam vsaj, glede na to, da sem med cenejšimi izbiral, in celo močnejšo od dražjih izbral, a vse imajo enako trajajoče jamstvo. Pri teh jamstvih je pa sploh smešnica nastala – če zdrži toliko časa, kolikor traja jamstvo, si lahko kar zadovoljen. Nič čudnega, v časih, v katerih smeš verjeti malodane izključno tistemu, kar si doživel, potemtakem za nazaj.