Nezadovoljstvo kot gibalo...

Znana je trditev, da »je nezadovoljstvo gibalo razvoja«, vendar ta trditev izraža le del resnice. V nasprotju z dojemanjem absolutne večine t. im. »človeštva«, ki zaradi skromnih umskih zmožnosti zadeve dojema izključno enoplastno (zaradi nagonske zasnovanosti je obsojena, ta absolutna večina, na ravnanja po principu pogojnega refleksa, kar z drugimi besedami pomeni, da ni zmožna načelnosti, pa se do istih vsebin izkazuje v lastni različnosti, odvisno od tega, v kakšnem odnosu do konkretne vsebine se znajde), se slednja stvar, slednja vsebina izkazuje v pestri drugačnosti. Tako, denimo, če zapišem povsem preprosto, zmore običajen sladoled pripeljati do »osvežitve« (torej do prijetnega počutja), lahko pa, povsem nasprotno, povzroči prehlad (torej neprijetno počutje). In je podobno tudi z nezadovoljstvom.

Pri tem različnem »delovanju« nezadovoljstva obstajata dve temeljni ravni. Prva raven (nezadovoljstvo kot gibalo) se izkazuje v odvisnosti od tega, ali nezadovoljstvo občuti (izkazuje) razumsko zasnovano bitje, ali pa ga izkazuje (občuti) nagonsko zasnovano (tu gre za neposreden vpliv nezadovoljstva). Druga raven pa se izkazuje na posreden način, kot ugotavljanje (slabih) posledic tistega (začetnega) nezadovoljstva, ki je vodilo v spreminjanje (in pripeljalo do sprememb). Kakopak, tudi to »nezadovoljstvo na drugi ravni« razumska bitja dojemajo povsem drugače kot nagonska.

Prva raven, nezadovoljstvo kot gibalo.

Razumsko zasnovano bitje se zaveda preprostega dejstva, ki govori o svetu, sestavljenem iz različnosti; o svetu, v katerem so vse posamičnosti med seboj povezane; o svetu, v katerem sleherno (po)rušenje medsebojne prepletenosti (vseh) posamičnosti vodi v težave. Pomeni, da razumsko zasnovano bitje svet pojmuje kot celovitost drugačnosti, in vsem tem drugačnostim priznava ne samo pravico do obstoja, pač pa tudi pravico do nemotenega (pre)živetja. Zaradi takšnega dojemanja sveta, razumsko zasnovano bitje izhaja iz koristi celote (torej vseh različnosti) in šele posredno pride do lastnih koristi (interesa), kar, drugače zapisano, pomeni, da razumsko zasnovano bitje izkazuje uvidevnost, nesebičnost.

Nagonsko zasnovano bitje drugačnost pojmuje kot ogrožanje, zaradi česar izkazuje večno povezovanje »enakih med enakimi«, s tem izpostavlja lastne (čredne, plemenske) značilnosti kot vrednejše od značilnosti drugačnosti, in s tem, neposredno, taistim drugačnostim ne priznava iste vloge v svetu, jim ne priznava istih pravic do (pre)živetja. Do takšne ugotovitve je zlahka moč priti, kadar »življenje« privede do tega, da pride do neposrednega stika med dvema (ali več) drugačnostima in se ta stik dogaja na področju, ki je (po mnenju ene izmed obeh drugačnosti) »življenjsko področje naših (»nas«)«.

Ker ne zmore celovitega mišljenja, posledično načelnosti, se nagonski odziva na drugačnost v odvisnosti od tega, KJE se ta drugačnost nahaja – v kolikor je (prostorsko) oddaljena, jo zmore doživljati (nekoliko) strpnejše, v kolikor je »blizu« (in nagonski začuti »ogroženost«), se izkazuje z nestrpnostjo, in s sovraštvom (nestrpnost je namreč izhodišče odklonilnega odnosa in je sovraštvo samo njeno potenciranje).

Z drugimi besedami, nagonsko zasnovana bitja niso zmožna uvidevnosti (nesebičnosti), pač pa izhajajo izključno iz lastnega interesa, in jim je skupnost ustrezna samo toliko, kolikor v njej vidijo koristi zase, kolikor njim ustreza.

Ker je učinek izkazovanja nezadovoljstva odvisen tudi od »smeri«, v kateri se odvija, je tudi njegov rezultat lahko dvojen.

Ker razumsko zasnovano bitje deluje v interesu skupnosti (in pri tem zanemari lastno stanje, počutje), skuša spreminjati tako, da bi skupnosti kot celoti zagotovilo nek »lepši«, »boljši«, pomeni, da razumsko zasnovano bitje na temelju lastnega nezadovoljstva stremi k izboljšavam objektivnih danosti, tistih vsebin torej, od katerih vsi začutijo izboljšave. Zato je »nezadovoljstvo gibalo razvoja«, kadar ga izkazujejo razumsko zasnovani.

Ker nagonsko zasnovano bitje deluje v lastnem interesu (in pri tem zanemari interese skupnosti oziroma, da bom bolj objektiven, se realnosti sploh ne zaveda, torej se ne zaveda niti samega sebe, kaj šele posledic lastnega izkazovanja), deluje v popolnem nasprotju od delovanja razumskih bitij, pomeni, da deluje v smeri osebne pridobitve. In ker to lahko počne le tako, da jemlje skupnosti, pomeni, da celoti, skupnosti povzroča slabšanje, nazadovanje, razkrajanje (sebi pa, domnevno, nek boljši položaj).

Trditev je moč, kot pravilno (in zlahka) prepoznati v neštetih podobah iz sveta »narave«, skozi katere se izkazuje to, da takrat, kadar ni obilja za vse, močnejši posamezniki (na temelju lastnih zmožnosti) v prvi vrsti sebi zagotavljajo (pre)živetje (pomeni, da jim v stiski za skupnost ni mar). In ker je »enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje« značilnost tako živalskega sveta, kakor tudi absolutne večine t. im. »človeštva«, posamičnosti (znotraj obeh svetov) delujejo po istih principih (da, človeka, ali pa »človeka« ne prepoznavaš takrat, kadar ima dovolj zase, pač pa svoj dejanski »obraz« pokaže takrat, kadar se začuti kakorkoli ogroženega).

Druga raven, nezadovoljstvo kot posledica izhodiščnega nestrinjanja z realnostjo (izhodiščnega nezadovoljstva).

Razumsko zasnovano bitje zmore sebi graditi zadovoljstvo izključno takrat, kadar ugotovi, da je njegovo početje smiselno, oziroma drugače, takrat, kadar vidi, da so njegova prizadevanja za »lepše«, »boljše« rezultirala v dejanskem »lepšem«, »boljšem« za vse (za celoto). Pomeni, da ob vsakem odstopanju od tega, razumsko zasnovano bitje doseže stanje nezadovoljstva (ko ugotovi, na primer, da skupnost rezultate njegovih prizadevanj uporabi za doseganje slabega, ali pa ko uvidi, da so njegova prizadevanja potekala zaman, »v prazno«). In s ponavljanjem doživljanja takšnega nezadovoljstva, se pri razumsko zasnovanem bitju pripeti sprememba: nezadovoljstvo sicer še (vedno) občuti, a to občutenje ne sili več v spremembe (kaj bi spreminjal, kaj bi samemu sebi odrekal pravico do čimbolj nemotenega življenja, ko pa skupnost vsa ta prizadevanja potepta?!).

Pri nagonsko zasnovanem bitju je nezadovoljstvo večno, trajno (vselej želi imeti vsaj približno toliko, kot imajo »imetnejši« v okolju), pomeni, da je nagonsko zasnovano bitje vselej »več hoteče« in je samo od okoliščin, znotraj katerih biva, odvisno to, ali bo svoje nezadovoljstvo »obvladovalo«, ali pa sprostilo (tudi v podobi nasilja, kadar bo dosežena zadostna – količinsko gledano – masa, gnana z istim nezadovoljstvom, kakršno žene posameznika).

Izkazovanje nezadovoljstva pri nagonsko zastavljenem bitju preneha šele tedaj, ko se znajde v »pat poziciji«, ko ugotovi, da se je znašlo v podrejenem položaju, da obstaja nek močnejši od njega, nekdo, ki ima dovolj (z)možnosti, da mu bodisi »pristriže peruti«, bodisi ga povsem izniči.

Pomeni, če upoštevam tudi to drugo raven, da je trditev o nezadovoljstvu kot gibalu razvoja, pravilna izključno za svet razumsko zasnovanega (človeka), pomeni, da bi bil svet, sestavljen izključno iz razumskih bitij, v nenehnem napredovanju, razvijanju, izboljševanju.

Tako pa se, ta naš planet, izkazuje v nenehnih nasprotjih, pa izkaže »korak naprej«, hip zatem »tri nazaj«… predvsem pa nikdar (in nikakor) ne beleži tistega osnovnega razvoja, razvoja dejanske vsebine t. im. »človeštva«, pač pa je le-ta, vsebina (zasnovanost, način delovanja) pri absolutni večini povsem enaka vsebini, kakršna je bila pred desettisočletji. Le na drugačna sredstva (načine življenja) se je navadila, ta absolutna večina, se naučila uporabljati (tehnične in ostale) pripomočke, s katerimi, zlahka (čeprav so namenjeni, ti pripomočki, v izboljševanje življenja celote, torej tudi v izboljševanje sobivanja drugačnosti) krene v »boj za našost« in se izkaže v vsej svoji živalskosti.

Nezadovoljstvo je objektivna danost. Različno usmerjena, različno izkazovana. In sila problematična pri nagonskih bitjih, ki niso zmožna (o)brzdati lastnih ravnanj (samih sebe) takrat, kadar začutijo, da so (postala, zaradi ustreznega števila »somišljenikov«) »močna«.

Astronomija in astrologija

Naletel na neko vprašanje o tem, »kaj žene ljudi, da verjamejo v astrologijo, v vedeževanje, v bogove…«.

Izhodiščno vprašanje bi kazalo razširiti: kaj žene ljudi, da verjamejo, da »so politiki, banke, kapital, ceste… krivi(e) za njih usodo«. In bi bil odgovor – neumnost!

Omenjeno vprašanje in odgovori nanj (tudi lepi primeri »vedenja«) so me popeljali v zapis.

Najprej – v čem je razlika med astronomijo in astrologijo?

Astronomija = preučevanje »nebesnih teles«, potemtakem preučevanje tistega dela Vesolja (ali Vesolj), ki se nahaja(jo) »izven« Zemlje.

Astrologija = preučevanje vpliva taistih teles na človeka.

Da sleherno področje (vsebina) pada pod dvojno obravnavo, je dejstvo, kakor je dejstvo tudi to, da sta si ti dve obravnavi – povsem nasprotni! Prva obravnava je namreč tisto, kar pojmujemo pod imenom znanost (ugotavljanje dejstev, postavljanje pravil, s tem tudi zmožnost dokazovanja), drugo področje pa je zgolj »znanost« (in vanjo sodijo vsa obča »vedenja«, ki »ugotavljajo« izključno domnevano, zaradi česar »ugotovitve« ne vzdržijo niti v prostoru, niti v času, oziroma, povedano drugače: o isti stvari obstaja kup različnih »ugotovitev«, ki pa še zdaleč ne ustrezajo dejanskemu).

O vplivu »nebesnih teles« na človeka je premalo znanega, da bi bilo moč z gotovostjo sprejemati določene ugotovitve. A je znano to, da so v naravi (potemtakem tudi v Vesolju) vsebine med seboj povezane, da sobivajo na način medsebojnega vplivanja, kar pomeni, da je povsem logično dopuščati tudi možnost vpliva npr. Lune na človeka.

Prav zaradi tega, ker je o tem premalo znanega, razne »astrološke napovedi« (denimo v podobi »horoskopov«) zmorejo delovati izključno zahvaljujoč – neumnosti!

Obstajajo, ki se zavedajo lastne podvrženosti vplivu (polne) Lune, obstajajo, ki tega ne opazijo. A obstajajo tudi takšni, ki premorejo intuicijo, in takšni, ki je ne. Pomeni, da gre po določenih vprašanjih za razlike, temelječe na posameznikovi ne/dovzetnosti.

Da se nevednost, prepričana v lastno »vedenje«, rada ukvarja z vsem, to ni neznanka. Je dnevno izkazovano, takšno ukvarjanje. Pravzaprav je dnevno izkazovana neumnost, kajti umna nevednost se bo najprej dodobra seznanila z (obravnavano) vsebino, preden bo o njej oblikovala ugotovitve.

In da obstaja znanost (ki zmore povsem logično, razumsko odkrivati, pojasnjevati, dokazovati dejstva), in njeno nasprotje, »znanost« (domnevno poznavanje teorije, brez sočasnega razumevanja naučenega), tudi o tem ni dvoma.

Pa tako obstaja tudi astrologija (ki skuša ugotavljati medsebojno povezavo znotraj celotnega prostora, torej tudi vplivanje tega prostora na človeka) in »astrologija« (ki napoveduje »bodočnost« na osnovi tozadevne »razporeditve planetov« in »ve«, čeprav nima nikakršne dejanske podlage, da bi zmogla zares vedeti, in da bi, posledično, zmogla to vedenje tudi – dokazati!).

Kaj »žene ljudi«, da verjamejo v neke »zunanje sile« (celo predmete, pojme) in njih moč pri oblikovanju »usode«? Kaj »žene ljudi«, da verjamejo v to, da so posledice njih odločanja (torej njih nezmožnosti izbire pravih, značajskih, sposobnih) krive za njihova »slaba stanja«? Kaj »žene ljudi«, da nepoučeni, nevedni, sprejemajo trditve, s katerimi razlagajo (a le sebi in sebi podobnim) dejanskost (katere niti razumejo ne)? Kaj »žene ljudi«, da zanje obstaja »usoda« (torej nekaj »izven mene«, kar odloča o »meni«, o »mojih« ravnanjih, o »mojih« odločitvah)? Kaj »žene večinsko vedenje«, da se vselej izkazuje v polnem nasprotju od dejansko ugotovljenega? NErazsodnost, NErazumskost, neumnost. Taista neumnost, zaradi katere dejanska spoznanja potrebujejo (včasih) veliko časa, da jim je dovoljen obstoj; taista neumnost, ki »vse ve«, a ničesar pametnega s tem svojim »vedenjem« ni zmožna ustvariti; taista neumnost, ki tako lepo žene ves svet v maloro, kadar ji je dana moč odločanja!

In je zgolj formalna razlika (ne vsebinska) pri tej neumnosti, pa se lahko izkazuje v več svojih podobah… in je lahko (politično) »leva«, »desna«, »sredinska«, »neopredeljena«, in lahko »veruje v boga« ali pa »ne veruje v boga«… a je za vsa ta njena zgolj po zunanjosti različna izkazovanja značilna povsem ista vsebina: dejansko NEvedenje, dejansko NErazumevanje, ob dejanski prepričanosti o vedenju, razumevanju.

Ti, ti, grdi kapitalizem...

Ne zagovarjam »kapitalizma«, vsaj takšnega ne, kakršnega izkazuje svet nagonske dvonožnosti, čeprav bi ga, z vidika narave, moral zagovarjati. Je namreč edini družben sistem, ki povsem ustreza naravi (naravnemu) in ga v celoti opredeljuje temeljna značilnost – preprosta živalskost. Le-ta pa je povsem naravna.

Zmotna so »vedenja« občosti, in je zmotno tudi njeno »vedenje« o naravi (naravnem), ki govori o domnevni enakosti, enakopravnosti, kateri naj bi se izkazovali v naravi. Izpričuje, takšno »vedenje«, zgolj o tem, da niti šola(nje), niti neposreden uk (informacije, pridobljene na osnovi opazovanja) ne moreta spremeniti tistega, kar je, v podobi naravnih danosti, značilnost vrst(e). Konkretno: nič ne more iz nedojemljivosti (iz nerazumevanja, nerazumskosti) narediti dojemljivost (razumevanje, razumskost).

V naravi enakosti in enakopravnosti ni že ob sami poroditvi življenj(a). Običajno so prvodošli mladiči močnejši (razvitejši) od ostalih, in si zmorejo (ker so močnejši) pridobivati več pravice (npr. do hranjenja, torej tudi do sitosti in s tem do večje možnosti preživetja, obenem do boljšega razvijanja), kot je te pravice »dano« šibkejšim. Pravzaprav v naravi šibkejšim nič ni kar tako, kot samoumevnost, danega, pač pa – kar ostane (če ostane), to dobijo šibkejši (nezmožnejši).

Lepo je sicer »vedeti« o neki čredi, ki se pase v obilju trave, in govoriti o tem, da je za vse dovolj, da je vsem enako. Čeprav tudi v takšnih razmerah, torej v obilju hrane, ni vsem enako – so tisti, ki odločajo, so tisti, ki imajo, za razliko od vseh preostalih, določene pravice.

Denimo pri slonih, odloča najstarejša samica. Pri volkovih odloča najmočnejši volk. Pri obeh pa moč, v podobi grobe sile, odloča o tem, kdo bo sit (in kdo lačen) takrat, kadar se obilje spremeni v pomanjkanje, takrat, kadar bo jedel (pil) tisti, ki si bo pravico do nelakote (nežeje) izboril. In pri obeh vrstah (ter tudi ostalih) moč (ali nek drug »argument prepričljivosti«) odloča o tem, kdo bo imel priložnost svoje gene nadaljevati v podobi potomstva.

Kakopak, na takšen način tudi v naravi obstajajo tisti, ki »imajo več«, in tisti, ki »imajo manj«. Pa ne samo pravic, pač pa povsem otipljivih stvari. Denimo volk: najmočnejši je najbolj sit, pomeni, da je tudi telesno najbolj razvit, pomeni, da s svojo telesno močjo ohranja svojo zmožnost nadvladovanja ostalih, in, ker je najbolj sit, ima tudi najbolj ugodno preživljanje »prostega časa«, lepo in zadovoljno počiva, medtem ko ostalim kruli…

Z družbenimi sistemi je tako, kot z vsemi ostalimi okolji. Obstajajo sicer »sami po sebi« kot možnosti, tako kot obstajajo vlažna in suha okolja, kakor obstajata kopno in voda. Od tistih, ki prevladujejo (v teh okoljih) pa je odvisno to, kako se bodo (ta okolja) izkazovala. V mlaki poteka žabje izkazovanje, v vlagi zmore plesen vse prerasti, v blatu bo črvivost uspevala… v dvonožnem nagonskem svetu pa bodo podobe kazili dvonožni nagoni. Resda nadzorovani, omejevani, obvladovani, v časih, v katerih občosti ni dano (so)odločanje, a povsem osvobojeni v svetu »večinskega odločanja«.

Odločitve posameznikov, dospelih na oblast v svetu dvonožne nagonskosti, sploh niso tako pomembne, kot se kažejo (nagonskim, njihovim umskim zmožnostim), kajti vsak nagonski se zmore izkazovati izključno tako, kakor je naravno zasnovan, potemtakem nagonsko! Pa – če večinsko (so)odločanje na »oblast« postavi žabo, bo donelo reganje (in bodo mlako krasili šopi jajčec in pupkov, voda bo sluzasta), če postavi plesen, bo prerasla vse, kar ji bo v dosegu (in bo »lepo«, nezdravo »dišalo«), če pa črve, bodo prečrvičili vse, do česar bodo dospeli… pač, žabe, plesen, črvi (in vse ostalo, nagonsko) drugače ne zna, ne zmore, ker je ustvarjeno izključno tako (za to), da lastno zasnovanost udejanja. Potemtakem bi se dalo, pri teh družbenih sistemih, govoriti v stilu tiste radijske oddaje »želeli ste – tu imate«!

Če poenostavim, potem zapišem, da so družbeni sistemi zgolj (in samo to) »zrcalna podoba« tistih, kateri te (družbene) sisteme opredeljujejo. In za to, da je zrcalna podoba grda (lepa) zagotovo ni krivo (zaslužno) zrcalo, pač pa tisti, ki se predenj postavi!

In, če pridodam: nikjer, v nobenem okolju (družbenem sistemu) zadeve ne morejo potekati v okviru etičnih zapovedi, v kolikor so ravnanja prepuščena nagonom (nagonskosti)!

Uroš Vošnjak, Ko jutro umre