Ničevost…

… se rada postavlja pred drugimi ničevostmi, misleča, da je nekaj posebnega, vendar ko pokleknem, in se povsem do tal sklonim, vidim samo vsem ostalim enako – ničevost!

 

Mimogrede: tudi v goveji čredi obstajajo različnosti, a so osnove vsem enake, pa so, od prvega do zadnjega, vsi goveda!

Skoraj sanjski dan…

Včeraj sem imel tri četrtine svojih otrok ob sebi. Da bi bil dan sanjski, je manjkalo dvoje: četrto dete in – čas bi se moral ustaviti!

 

Ne, ne, jaz nisem med tistimi, ki imajo »radi« svoje otroke in ki, v svoji silni »ljubezni«, komaj dočakajo, da gredo otroci stran, na svoje…

Samo pri sebičnih bebcih je namreč »normalno«, da imaš rad odsotnost tistega, kar imaš rad.

Kolobarim…

… med tedni utrujenih rok in spočitih živcev in tedni utrujenih živcev in spočitih rok.

Očitno moje življenje ne zmore do nirvane… razen v primeru, da se mi »utrga« ali pa me »pobere«.

Najboljši tata…

Danes mi je, povsem spontano, dejala, da sem najboljši tata. Dete je, očitno, čutilo potrebo po tem, da me pohvali…

 

Sicer vem, da nima nekega vpogleda v običajna razmerja na relaciji otrok-starš, vem, da ugotavljanja sila rada temeljijo na povsem subjektivnih osnovah, obenem pa vem tudi to, da na nobenem področju in tudi ne na čustvenem nisem nek običajnež, pa sem, ob njenih besedah, na tisti da-te-ne-bo-prehitro-minilo pomislil…

 

Ne, ne trudim se imeti rad, nje in še nekih drugih, pač pa, preprosto, imam rad, in mi je ob tem povsem samoumevno, da zmorem radi tega zanemariti sebe, svoje želje in potrebe…

 

Ti si najboljši tata. Prav, dete, v tem trenutku in tebi zagotovo, in četudi boš v naslednjem hipu spremenila mnenje, mi bo izrečeno toplo ostalo v pomnjenju…

Betonski bloki iz betona…

Velikokrat igram šah, prek računalnika, in kakor povsod, tudi pri tem šahu dobesedno posiljujejo z reklamami. Prav…

 

Med mnogimi oglasi mi je vzbudilo pozornost ponujanje »betonskih blokov iz betona«. Priznam, spočetka sem vselej preklel, ko sem predmeten oglas zasledil, češ butci butasti, kasneje pa…

 

Kasneje pa sem, po daljšem in treznem razmisleku, ugotovil, da nimam nekih osnov za preklinjanje, nasprotno, s tem, ko sem jih k vragu pošiljal, sem le to izkazoval, da sem se prehitro, potemtakem nepremišljeno odzival, in to zaradi tega, ker…

 

V okolju je ogromno nerazumevanja, in še več laži, pa je prav, da so kupci, vsaj tu in tam, korektno obveščeni o kupovanem, kajti, ko pomislim, ti betonski bloki bi lahko bili tudi iz lesa, ali, denimo, iz plastike, morda celo iz stekla…

 

Ne, ne gre za napako oglaševalcev, ter vseh tistih, ki odobravajo objave tovrstnih zadevščin, saj je tudi sicer moč opaziti kopico podobnih primerov, tudi pri »nacionalnih« medijih, ki bi strogo morali zaposlovati pismene. Na primer, ena takšnih cvetk so »ženske kolegice« in »moški kolegi«, čeprav…

 

Če si tudi ob tem dovolj časa vzamem, me tudi tu povede do suma o lastni nepremišljenosti, kajti – vse več je možač, med ženskami, in poženščenih, med tipi, pa je, morda, kdo bi vedel, dobro poudariti, da je nek/a moški/ženska dejansko moški/ženska, in ne samo po strukturiranosti telesa…

 

Ne, ne, ne gre za napake, v to sem malodane prepričan, zlasti kadar tudi obče komuniciranje vključim v razmislek. Njim, denimo, Sonce, zvezda, ki, v svojem relativnem miru, na svojem relativnem mestu relativno leži, vzhaja in zahaja, čeprav je resnica takšna, da zmore vzhajati in zahajati zgolj dan, da o drugih nekih trditvah, mrgolečih, ki niti pri slepemu dejstev ne vzdržijo, niti ne zapisujem. Ne, ne gre za napake, pač pa gre za eno samo, napako, za – butasto nagonskost v svetu človeka.

Razkošje…

Nocoj sem si omislil nemajhno razkošje…

 

Običajno ležem, kadar ni Male doma, med polnočjo in eno, in te dneve sem večinoma vstajal s svitom, da sem nekaj ur dela ujel, preden se je vročina razbohotila, sinoči pa…

 

Nabralo se mi je neprespanosti, pa sem sinoči že krog pol enajste šel spat, in me je hipoma »zmanjkalo«, zbudil pa sem se ko mi je telefon z budnico postregel, ob pol sedmih. Sedem ur in pol spanja, še nekaj več, pa je bilo treba preživeti…

 

Zjutraj sem v miru pil kavo, ob šahu, ter šele ob osmih zastavil z delom, in – kakor sem predvideval, tako je tudi bilo, ob devetih je bilo vse odstranjeno podivjalo rastje že na deponiji. Nato pa sem se lotil nekega kupa vej, ki me je tudi motil, občutno, kajti…

 

Pred tremi leti se je pripetilo, jeseni, ko sem drevje in trte obrezoval, da je bilo kar nekaj dežja in je bil breg radi tega dobro razmočen ter drseč, pa sem obrezan material kar na zgornjem delu parcele zlagal, češ – boš že kasneje spravil dol, vendar se je ta »kasneje« razvlekel in na pomlad je bil kup, nemajhen, že dobro zaraščen s travo. In me je motilo, vsakič, ko sem kosil, ker je nekakšna zaraščena »oaza« ostajala sredi pokošenega, pa sem se odločil, danes, da pospravim tudi to. Za uro dela je bilo…

 

Krog desete me je sicer mikalo, da bi se tudi košnje, vsaj malo, lotil, a sem se raje stuširal, dve v miru pokadil, nato pa se odpravil v dolino. Na šest koncev sem moral iti, pa sem se šele nekaj po trinajsti vrnil domov. In so se tačas mišice že dovolj ohladile, da so zgovorno zagovarjale svoj danes-ničesar-več…

 

Tudi v zadrugo sem »skočil« in zadovoljen ugotovil, da imajo kar iščem…

 

Oliverjev sosed ima panje s čebelami in te panje je postavil zelo blizu meje, ki deli njuni zemljišči, pa čebele redno napadajo Oliverja, kadar se loti košnje ali pa z motorko v bližini tresljaje povzroča. In se možakar obleče kot medved, da si vsaj telo in okončine zavaruje, dočim prek obraza samo neko ruto ovije, pa je bil že nekajkrat dobro popikan…

 

Nenehno mi pomaga, na različne načine, nenehno se izkazuje, do mene, z izjemno uvidevnostjo, pa sem se že ob zamisli, da mu bom kupil čebelarski klobuk oziroma masko, začel radostiti. Vem, da ničesar ne pričakuje v zameno za svoj odnos, vem, da vse, kar mi dobrega naredi, naredi zavoljo svoje notranje potrebe po biti-takšen-do-mene in tudi jaz se vsakokrat, kadar nekaj potrebuje, tudi takrat, kadar o tem ne spregovori, na enak način odzovem, vendar – toliko drv mi je že podaril, zvečine celo pripravljenih za v peč, da mi ni dalo miru, vsaj kanček dodatne, neobičajne pozornosti mu »moram« izkazati…

 

Kar nekaj časa sem razmišljal o tem kako bi to naredil, gledal v različnih trgovinah in tudi v neki prodajni galeriji, na koncu pa so mi čebele pomagale do odločitve. Zdaj upam, da mu bo čebelarski zaščitni pripomoček dobro služil.

Če ne gre…

… ne gre!

 

Včeraj sem upal, da mi bo danes uspelo dokončati s čiščenjem zemljišča, ne nazadnje mi je, površinsko gledano, manjši del ostal nedokončan, a se je izkazalo, da so na tem področju težji pogoji dela…

 

Celo vreme je bilo prizanesljivo, najprej je vetrič hladil, nato oblaki, pa je bilo Sončevo prizadevnost čutiti zgolj dobre pol ure, dokler se ni, po deseti, povsem zoblačilo in je bilo moč iz daljave tudi grmenje poslušati…

 

Že krog devete sem se začel, po dveh urah dela, priganjati, češ zdrži še malo, in zdržal sem do pol enajste. Delal sem po najboljših močeh, brez minute premora, in sem od žaganja vejevja počival tako, da sem odstranjeno vlačil na deponijo. Ko sem zaključil, sem majico komajda slekel, dobesedno zalepila se je name, vsa, do zadnjega milimetra, premočena, celo s »šilta« kape je kapljalo, tako je bil prepojen z znojem.

 

Ostalo mi je še za približno uro dela, ki bi ga z veseljem danes opravil, ko mi ne bi začelo telo intenzivno sporočati o svoji izčrpanosti. Pač, vse ima svoje meje. Kljub temu sem zadovoljen, kajti izvlekel sem se iz najhujšega in zlasti tam, kjer sem se poprej moral malodane plaziti pod vejami in med njimi, da sem pokosil, imam sedaj »gosposke« delovne okoliščine – najnižje segajoče veje so krepko nad mojo višino, prostor je postal svetel, zračen in predvsem viden oziroma pregleden.