Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Do resnice je dolga pot, pa je s kratkimi nogami ni moč prehoditi.

Pravica…

Pravica bi morala izvirati iz dolžnosti, iz pravic ne bi smele rasti krivice.

 

Ne potrebujem novih pravic, potrebujem, da mi obstoječe vidijo.

 

Zmorem sebe obvladovati, pa ga ni, ki bi mi lahko večjo svobodo dal.

 

Dokler bo nemorala vsakdanjost, do takrat pravičnosti ne more biti.

 

Žabe lahko regljajo, a brez štorklje reda ni.

Noč onemela…

In spet, tu je noč,

da tema sme biti,

da zvezdam je moč

v čas se zbuditi,

brez njih bi ne znalo

do pravljic nebo,

brez njih bi zastalo

v hladu oko…

 

In spet je temã,

da Luna živi,

poln krožnik ima,

pa se debeli,

v lica krogleča

kot zdrava deklina,

ponovno nespeča

je moja blazina…

 

So zvezde v daljavi,

tu misel jih greje,

se čas ne ustavi,

da pravljice šteje,

ni želje, da smela

bi k Luni letet…

le noč onemela,

in v temi ves svet.

Vera…

Edina vera, ki mi je sprejemljiva, je vera v tisto, za kar vem, da je pravilno, da brez njega ne more biti človeškega sveta… pa v konkretnem svetu, kakršen se izkazuje, in v katerem si številne vere »prizadevajo« za boljše, ohranjajoč obstoječe, ne vidim osnove, na kateri bi zmogel neka upanja temeljiti. Ko bi tako počel, bi zanikal kakršnokoli možnost spreminjanja, ko bi tako počel, bi pristajal na to, kar je, in kar si pristanka ne zasluži, ko bi tako počel, bi samemu sebi, svojim željam po drugačnem, lagal.

Dovolj je bilo časa, tako za poskuse, po vrsti neuspele, kakor za spoznanja, pa če do njih ni bilo moč, potem, očitno, vera v neumnost, in vera neumnosti, nista pravi način.

Edina vera, ki mi je sprejemljiva, in v kateri se ne upam kot brezkompromisen vernik izkazovati, poln upa ter v odsotnosti dvoma, ker… ker vem, da iz nemogočega ni moč mogočega narediti, pa nikakršne spremembe ne bo, na bolje, kakopak, vse dotlej, dokler se sestava človekovega sveta ne bo spremenila, in bo v tem svetu samo človek ostal.

In takrat bogovi ne bodo potrebni.

Upanje…

… je luksuz, katerega si smeta dovoliti naivnost in neumnost, in kadar prva nepopustljivo vztraja, se za drugo izkaže.

 

… je nekakšna oblika plašnic, ki preprečujejo videti obstoječe, in znotraj tega obstoječega izbirati poti.

 

… je neupoštevanje dejstev, s tem nemoč vsaj poskušanja njihovega spreminjanja, sprijaznjenost z danim.

 

… je poraz, ki o nemoči hoje govori, o koraku, ki potrebuje roko, da se ne bi še bolj spotikal, kot se.

 

… je jamstvo, a le med ljudmi, da bo zastavljeno uspelo lasten spev zaživeti. A le med ljudmi!

Na novo…

Vsake toliko slišim, da bo nekdo na novo začel, pa…

 

Sam na novo ne morem, se je preveč starega v meni nabralo, pa bi sebe ne imel, ko taistega ne bi upošteval, obenem pa dvomim, da bi se hotelo odpraviti. In tudi, ko bi se, bi s takšno odpravo pljunil na vse, za kar sem si v preteklosti prizadeval, in se odpovedoval, to pa bi bila krepko prevelika žrtev, da bi jo za sprejemljivo imel. V najboljšem primeru…

 

Bi lahko neko novo pot zastavil, po kateri itak ne bi mogel po starem hoditi, le z upoštevanjem poprej sprejetih, in vselej veljavnih mi načel, vendar ne vem, če obstaja, takšna, ki bi me v prepoznanem kamorkoli drugam popeljala, kot – v prepoznano, potemtakem v isto, v čemer sem. Kot da bi z enega vrtiljaka na drugega sedel…

 

Da bi preizkušal tisto, česar v preteklosti nisem… ne, toliko neresnosti si ne bi dovolil, vedoč, da je čas potreben za to, da vsaj do osnov nekega poznavanja dospeš, obenem pa ne vidim področja, ki bi bilo bistveno drugačno od tistih, po katerih sem potoval, in bi me hkrati zanimalo. Da pa bi samega sebe slepil, vedoč, da to počnem, me pa tudi ne mika. Sem se že dovolj, v preteklosti, ko sem upal in zaupal, da bi z obojim opravil, ob spoznanju, da potrebnih osnov ni bilo…

 

V boga ne verujem, hudiča in usodo le v šali dopuščam, in v prenesenem pomenu, ko zapisujem, glede »posmrtnega življenja« mi je jasno, kot slednja materija se bo tudi ta, iz katere sem sestavljen, na najmanjše drobce razpustila, da bi jo, v kolikor bo moji volji ustreženo, veter ali voda ponesla v neznano… pa bom tam na novo začel, vstopati v pozabo. To je edino »na novo«, katerega si obetam, in se mi prav nič mučno ne kaže.

Njega že poznam…

Ko se bom razblinil…

naj mi bog bo priča,

ne bi tukaj hlinil:

raje do hudiča!

Tam hinavcev ni, lažnivcev,

duš v smradu spokorjenih,

silnih nekih primitivcev,

s prav vseh koncev pritepenih,

ki se jim, kot veter piha,

večna laž z resnico gliha!

Raje, raje do hudiča,

kjer je redka butnglava,

če sploh tja zatava…

 

Ko se bom razblinil…

Ni hudiču le do žretja,

in prav nič ne bo se slinil,

nudil drek spod plastik-cvetja!

Tam odnosi so pošteni,

nič jaz tebi in ti meni,

sploh pa – ko zna v pest dobiti,

nič več ne nastavlja riti,

da v njej bi poštenjake

dvigal nad oblake!

Raje, raje do hudiča,

tam iskrenost sme živeti

in odkrito kleti…