Ko bom velika…

Gleda, gleda polico, zbrano zazrta v knjige, katere sem napisal, in tiste, katere sem prevedel, ter one, v katerih so neka moja pisanja vključena, in v zgoščenke ter kasete z mojimi besedili…

 

Ne štejem časa molka, ko se, znenada, obrne proti meni, da se najine oči zlijejo, in je njen »ko bom velika, bom tudi jaz pisala« slišati…

 

Je še premajhna, da bi ji razlagal o tem, da pisanje ni odločitev, pač pa je tisto, kar odloča. Da je pravo samo takrat, kadar je vodilo, in ne zgolj nek namen.

 

Je še premajhna, da bi ji o sodobnosti, pa o tem, da zna biti pisanje sila nehvaležno, v kolikor je njegov cilj izven njega samega, in da se samo krepijo časi, v katerih je potrebno neumnosti zapisovati, kajti neumnemu so samo one všeč, pa so najbolj brane, najbolj prodajane, najbolj tiskane…

… in, kakopak, v kolikor je cilj v uspehu, in merilo istega v občestvu, potem je priporočljivo dodobra obvladovati veščine ritolazniškega športa…

 

Je še premajhna, da bi ji pripovedoval o tem, da »čas«, kolikor še ni, vse bolj negacijo človeka, in človečnega, izkazuje, pa zmore takšna dejavnost, kakršno je pisanje, več slabega, žalostnega, bolečega porajati, in je povsem v redu že to, če nek dnevnik zastaviš, da v njem, s pomočjo pisala, sebi kotičke najdeš, kotičke miru in ven-iz-vsega-preostalega, da se malo oddahneš, da vsaj delček nekih delčkov, za nekaj delčkov večnosti, odmisliš, da najdeš, vsaj v utvarno uteho, neke nove moči, vzpodbude, smiselnosti…

 

Hm, se oglasim, da bi jo malček »požgečkal«, ko vidiš traktor, poveš, da boš tudi sama traktor vozila, ko boš velika, ko gledava Luno, poveš, da bova skupaj z raketo letela v daljave, ko…

»Prvo bom traktor vozila, potem bom pa šla na Luno,« mi v hipu pojasni svoje načrtovano. Ki, v tistem trenutku, do pisanja ne seže, pa je moč domnevati, da bodo knjige med samim letom nastajale…

 

Prav, ji odvrnem, obema želim, da boš počela tisto, kar ti bo ljubo početi, v čemer boš veselje našla, ob mojem skromnem upanju, da ne na račun nekih drugih. Ko bi zgolj moj Sonko ostala, ne bi imel ničesar proti…

 

Ko-bom-velik/a… kako majhen je svet v otroških očeh, vse malodane na dlani, v svoji dosegljivosti… in kako še krepko manjši, celo ničev, zna postati… kadar imaš nad vratom s čem misliti.