Večjega
bedaka od sebe ne poznam, celo primerljivega si nisem srečal, pa si štejem med
uspehe to, da sem zmogel obstati sredi sebične, nemoralne, neumne brozge…
Kaj
bedak, dobesedno kreten, in to kapitalen, kajti samo kreten zmore, kadar ima s
smradom opraviti, z uvidevnostjo, z zaupanjem in z dobroto! Luksuzne zadeve, ko
jih sredi golazni izkazuješ, in je zanje potrebno visok davek plačevati, vse do
konca življenja…
Ja, med
vsemi »dobrimi« in »poštenimi« slej ko prej do lastnega preobrata dospeš, do
tistega nič-več! Pa sem na vrata zapisal »Tu ničesar sebi ne išči!« Tisti, ki
so še v meni ostali, napisa ne bodo gledali, so jim vrata na stežaj odprta…
Kar sem
spoznal, to bom skušal zapustiti, v besedah, kar znam in zmorem, o tem nikogar
ne bom učil in, če bo po sreči, nikomur izkazoval. Je že preveč »na/učenih
bebcev«, obenem pa tistim, katerim bi zmogel pomagati, želim, da ne dospejo do
pomoči potrebnega stanja…
Naj
crkne, kar živetja ni vredno, je postalo eno temeljnih vodil mojega preostanka,
naj v smradu pogine, kar je smrad!
Nekoč
sem do jeze in ogorčenja dospeval, do razočaranja, žalosti, ko sem vesti o
raznih pobijanjih poslušal, o nekih umiranjih, katerih v dejanskem
civiliziranem in dobrem ter poštenem niti pod razno ne bi smelo biti, danes pa…
danes samo z roko zamahnem, me takšno nič več ne vznemirja, nasprotno, bolj kot
se bodo pobijali, manj jih bo ostalo!
Da, da,
dovolj je bilo mojega kretenizma, več kot preveč svojega časa, živcev,
življenja sem zmetal dobesedno v nič, dobesedno niču, nevrednemu drugega, kot
samega sebe, pa da se mu zatakne, in se zadavi, medtem ko se skuša pogoltniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar