Ne
oziram se na mnenja občosti, v njej ničesar vrednega ne vidim, pa mi zmore biti
merilo samo za neprimernost, nedopustnost… posledično več vrednosti vidim v
običajnem toaletnem papirju, celo v tistem že uporabljenem, kot pa v njihovi »predanosti«,
»zvestobi«, »spoštovanju«…
Nikdar
si nisem želel, niti prizadeval zanje, nekih sledilcev, častilcev, zlasti
takšnih ne, ki sami niti hoditi ne znajo, še posebej po čistem ne. Kimavci mi
od nekdaj hodijo na jetra, so kot tiste figurice, katere daš na armaturno
ploščo, da potem vso vožnjo prikimavajo… zdaj temu, zdaj drugemu vozniku,
vseeno, samo da jim pusti…
Redki,
zares izjemno redki so, katere želim v svojem življenju, jih celo potrebujem,
da sebi oporo obdržim, redki, s katerimi ne samo, da sem se voljan pogovarjati,
pač pa z veseljem z njimi izmenjujem besede, kakopak takrat, kadar ne odražajo
njih bolečin, pa moje ne zmorejo drugače, kot da hitijo biti v neko oporo,
pomoč, četudi jalovo, a iskreno mišljeno in želeno…
Imam
nekaj takšnih. Ne veliko, pa so prav zaradi svoje redkosti toliko bolj vredni,
meni. In sinoči sem enega izmed njih doživljal…
Da,
doživljal sem ga med pogovorom, o katerem sem že zapisal, med pogovorom o
knjigi. In sogovornika že dolgo poznam, pa dobro vem, da njemu ni treba
govoriti tistega ne-bodi-kot-drugi, ker še zdaleč ni tem drugim podoben…
Poznam
ga kot poštenega. Kot dobrega, uvidevnega. Poznam ga kot sposobnega. Kot
marljivega. Poznam ga kot osebo, ki niti slučajno ne deli »vrednot« občestva,
pač pa ga le-te motijo. Poznam ga, pač, kot takšnega, da je za svojo podobo
nemalokrat prejemal udarce, živeč v okolju, ki si besed človek, človeško, še
zdaleč ne zasluži…
Med tem
pogovorom… nekaj izdihov, težkih, globokih, mi je ubežalo… dve uri sva se
pogovarjala, in v tem času mi je nekajkrat hotelo izvir v očeh prebuditi, da
sem se komaj uspel zadržati, a so se vsaj orosile… med tem pogovorom me je
prevevala žalost, bolečina, ker s svojimi težavami njega obremenjujem, čeprav
mi je zatrjeval, nekajkrat, da mu nisem v breme, da mu bo njegova pomoč v
veselje in – čeprav vem, še kako, da zmore pomagati-drugemu biti v veliko
veselje, se še vedno nisem do konca sprijaznil z mislijo, da me veselje
drugega, tistega, ki mi pomaga, ne odrešuje ugotavljanja o tem, da ni lepo, ker
breme s sebe na tega drugega prelagam…
Med
svojimi prizadevanji, ko mi je skušal dopovedati, da na to ne smem gledati
kakor gledam, skratka, skušal mi je dopovedati tisto, o čemer že tako dodobra
vem, a še vedno drugače obravnavam mojo-pomoč-drugemu, kot obratno, je izustil
nekaj stavkov, za katere vem, da drugega kot resnico ne izpričujejo. Nekaj
stavkov, ki so govorili o (tudi) najini preteklosti, in stavek, v katerem je
izpovedal, da mi z veseljem pomaga, ker sem na vrhu njegove lestvice vrednot…
Ne bom
tajil, da mi tega ni bilo lepo slišati. Kaj lepo, ta stavek je bil eden izmed
tistih delov pogovora, zaradi katerih sem moral svoje oči krotiti, da iz njih
ni poteklo! In še sedaj, zaradi sinočnjega pogovornega dogajanja, nisem do neke
»nirvane« dospel, še sedaj v meni nekoliko brbota, čakajoč na to, da se poleže,
da si neko samoumevnost, ki na tem svetu še zdaleč ni samoumevna, prikliče…
Da,
takšni, njih besede in dejanja, pa mi pomenijo, in mi slehernik, med njimi
redkimi, pomeni neopisljivo več, kot vse (po)hvale, vsi izkazi »spoštovanja«,
katerih sem bil deležen! Zaradi takšnih pravzaprav zmorem sebi o neki, vsaj
drobceni, smiselnosti samega sebe dopovedovati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar