Star, nevreden…

Star sem, star, povsem neveden,

in neveden in nevreden,

in, če sem pri tem dosleden,

da, priznam, povsem sem beden!

 

Družbi… ne, ne pridodajam,

ko na bregu sam ostajam,

in ne hvalim, pač pa grajam,

v bistvu – v nič o niču lajam!

 

Standardnemu ne ustrezam,

malček višje se raztezam,

in – ker níkdar v rit ne plezam,

zgolj v prazne glave drezam…

 

Krivi so mi normativi,

niso mi prizanesljivi,

za povprečnost sprejemljivi,

meni zgolj – smrdljivi!

 

Da, nevreden sem, in star!

Nikdar v téku za denar,

pa v svetu vseh utvar

sem z resnico zgolj – slepar!

 

Takšnih čas ne potrebuje!

S takšnimi se mu spahuje!

Pravzaprav, kar je še huje,

takšno mu povsem je tuje…

 

Pa ne vem, čemu sploh smem,

le čemu po svetu grem,

ko pa slednjim sem očem

star, nevreden nek problem?!