Vojne
so grda zadeva, zanesljivo. Zato jih tudi nenehno obsojajo, zato jih tudi skrbi
usoda tistih, ki se sredi njih nahajajo… in prav zato, ker so tako grde in
obsodbe vredne, zato jih tudi nenehno izvajajo.
Še
najlepše se je vojskovati takrat, kadar pobijanje in rušenje ne potekata na
tvojih tleh. Takrat zmore namreč država svojo uspešnost dosegati na več načinov…
Cveti
proizvodnja orožja. Vojno je treba hraniti, treba je zagotavljati orodja za
njeno izvajanje, brez težave gredo v prodajo, z dobičkom ni nikakršnih težav,
obenem pa določenemu številu prebivalstva zagotavljaš delovna mesta…
Sočasno
zmoreš vprašanje brezposelnosti razreševati tako, da v pomoč pošiljaš svoje
vojake. Dobršen del se jih nikoli ne bo vrnil, pomeni, da si za dobršen del
zmanjšal število morebitnih iskalcev dela, pa bodo statistike o brezposelnosti
ugodneje zvenele…
Tudi
prehranjevati, oblačiti in po drugih vprašanjih oskrbovati je treba te vojake,
pa pridobiva tudi proizvodnja hrane, oblačil, medicinskih potrebščin, in
marsičesa drugega, pa se kar naenkrat, in s pomočjo vojne, na domačih tleh
znajdeš v stanju, v katerem ima slehernik kaj delati, v katerem se proizvodnja
ne kopiči v zaloge, pač pa komaj dohiteva prodajo, denar pa veselo priteka, če
ne v gotovini, potem v podobi dolga, ali nekih koncesij, zadolžnic, s pomočjo
katerih boš nato še dolgo časa po koncu vojne sebi pridobival…
In boš
pridobival tudi takrat, ko boš »pomagal« graditi tisto, pri čigar rušenju si
sam sodeloval, ko si bodisi pokal na konkretnem nekem terenu, bodisi pokanje
omogočal, mu ne nasprotoval, kaj šele, da bi se zoper njega postavil…
Ob
morebitnih uspehih bo tudi »ljudstvo« cvetelo. Rasla bo njegova »samozavest«,
posledično tudi »ponos«, manj se bo balo drugačnosti, ki ji tako hudo preti z
razdalje nekaj tisoč kilometrov, in tudi sicer bo raslo njegovo zadovoljstvo, v
kolikor boš delček gospodarskega cvetenja tudi njemu dal…
Že res,
da utegnejo neka poročila o dogajanju na bojiščih tudi malček slabe volje
poroditi, vsaj tozadevno slabe, in vsaj za nekaj kratkih minut, vendar – dokler
je daleč od oči, dokler nisem sam neposredno ogrožen, celo prizadet… bentiš, še
po pogrebu, na katerem sem se hudo žalujočega kazal, se znam, ob ustrezni
spodbudi, kakopak, prešerno nasmejanega izkazovati…
Da
igrajo vojne pomembno vlogo pri gospodarskih uspehih, ma, pri »razvitosti« in »civiliziranosti«
posameznih okolij, o tem priča zgodovina. Ves »razviti« svet, vsa njegova
današnja materialna stanja, temeljijo na vojnah, na osvajanjih, kolonizacijah,
na kraji, rušenju, zasužnjevanju, pobijanju…
O tem,
da niso tako grde, kot se znajo skozi besede dvolične neumnosti izkazovati, pa
priča dejstvo, da – če znaš v nekem trenutku iti v vojno, jo začeti, in z njo
nadaljevati, mar ne bi zmogel, popolnoma enako, iti tja in neko rojevajočo se
vojno prekiniti, jo v kali zatreti?!
Svet je
bojda nemočen, ob vseh teh grdih vojnih izkazovanjih, samo zgraža se lahko, in
obsoja, pa čeprav razpolaga z načini in s sredstvi, s katerimi zmore cel planet
ne-vem-kolikokrat uničiti, ne more pa v neki regiji dogajanj v red spraviti… in
bo nemočen vse dotlej, dokler se ne bo začelo na njegovem pragu dogajati,
takrat, ja, takrat pa bo zlahka našel način, na katerega se bo brez slehernega
zadržka odzval…
Cilj ne
opravičuje sredstev, trditev, ki velja samo etičnim. Vsem ostalim pa je
popolnoma drugače, kar, ne nazadnje, tudi v vsakdanjem svojem živetju
izkazujejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar