Danes
sem koso dvignil s popravila. Sočasno so jo tudi servisirali, in nekaj nožev
sem na zalogo vzel. In dobro zakorakal v negativno stanje na računu…
Ta
mesec mi je tudi avto ponagajal, oboje skupaj pa je pripomoglo k temu, da sem
že odmislil kako mi bo v septembru uspelo del denarja za servis avtomobila, in
registracijo, zagotoviti. Malo morgen, bi bilo moč slišati z mojega računa. K
sreči je jutri izplačilo pokojnine, pa vsaj negative dolgo ne bom beležil. Na
računu seveda, kajti ostalo…
Ostale
negative pa se bom znebil šele takrat, ko se bom v zaupanja vredne roke smrti
podal. Še nikogar ni izdala, pa tudi mene ne bo.
Napredni
časi. Ko sem pogledal na račun, sem ugotovil, da je ura serviserja vredna
triintrideset evrov. Takole, na palec, za mesečni fond delovnih ur se nabere
nekih šest tisočakov…
Vem,
seveda, da vem, da je v tej vsoti tudi del, katerega pobere država. Pa del,
namenjen stroškom zagotavljanja delovnih pogojev, in pripomočkov. Pa del, ki
ostale režijske stroške pokriva, a kljub temu…
Sicer –
ko pomislim na razne »mojstre«, med katerimi ni malo zgolj priučenih nekih
zidarjev, na primer, keramičarjev in ostalih »strokovnjakov«… da, takrat se mi
tudi serviserjeva ura zdi dokaj razumljivo ovrednotena, čeprav…
Nekoč,
ko sem bil kar nekaj let brez slehernega vira prihodkov, in nisem države s
svojimi težavami obremenjeval, pač pa sem si raje izposojal… takrat sem iskal
možnosti, neke načine, da bi, ob zdravih svojih rokah, ob zmožnostih, s
katerimi razpolagam, in ob volji po preživljati samega sebe, našel ustrezno
rešitev, iskal tudi prek spleta neke potrebe po delu, in med redkimi, za katere
nisem potreboval, na primer, lastnega kombija, ustrezno opremljenega za prodajo
pekarskih izdelkov (pri čemer nosiš vsa tveganja, in stroške, plačan pa si od
prodanega kosa… da, »napredna« družba, v kateri izkoriščanje, suženjstvo samo
malček drugačne, bolj »civilizirane« podobe zapopade), ali nečesa drugega
lastnega, česar, pač, nisem imel, sem našel tudi potrebe po prevajalskem delu.
Prav, poskočil sem od veselja, videč, da iščejo tisto, kar zmorem in znam,
vendar…
Ko sem
malo podrobneje ugotavljal, in ugotovil, da za prevedeno stran plačajo, v
povprečju, nekih osemdeset centov… bentiš, prevajalsko delo ne terja samo
znanja, in neke natančnosti, v kateri je hitenje, bezljanje dobesedno
prepovedano, pač pa zahteva tudi krepek razmislek, vsaj takrat, kadar nekega
lokalnega izraza ne smeš dobesedno prevajati, da ne bi neumnosti spočel! Da,
vem, to ni ovira, celo v medijih nacionalnega (bojda) pomena se na takšne »malenkosti«
pretirano ne ozirajo… obenem pa se rado pripeti, da ena sama stran, ki svoj
prevod zahteva, tudi krepko več od ure vzame…
Kakorkoli
že, vedno sem trdil, da je umsko delo krepko zahtevnejše od fizičnega, obenem
enako izčrpavajoče, če ne včasih celo bolj, zanj, poleg energije, telesne,
kakopak, potrebuješ tudi glavo, in ko sem zastal ob tistih osemdesetih centih…
ne, ne, nikakor me ni povleklo, ob tem, da naročnik nima niti zaveze po tem, da
bi določeno količino gradiva zagotavljal, ma, sploh nima nikakršne zaveze, pa
da bi mesece izgubljal za to, da bi, morda, sto evrov zaslužil… s katerimi tako
in tako niti malo ne bi zmanjšal stanja svoje materialne negotovosti…
Gledam
jih, na raznih področjih, od gospodarstva, do politike… na položajih mrgoli
takšnih, kakršnim jaz niti vratarskega dela ne bi zaupal, v ustanovah, v katerih
sicer dobro služijo. In uspevajo. Nič čudnega, znotraj mlake mlakasto
prosperira…
Kakorkoli
že, znova… nek prevajalec bi moral delati štirideset ur, za to, da bi dosegel
postavko ene same delovne ure serviserja! Ob tem pomislim, če, morda, nisem na
tekočem z dejstvi, če niso morda prav ti, raznorazni, serviserji, in ostali »mojstri«,
zaslužni za napredovanje sveta… in ne tisti umni, za katere sem bil vselej
prepričan, da so?!
Potem
pa še poslušam zdravnike, zvečine obrtnike, pa šolnike, zvečine obrtnike, pa
uradnike, zvečine obrtnike, pa v-materino-pizdo-vse-po-vrsti,
ki tožijo zaradi domnevne krivice, ki se jim na področju plač dogajajo, in
pomislim – še dobro, da so poslanci, in ostali vukojebni gobezdači, skromni, pa
jim zadoščajo, za njih težka preživetja, tisti štirje, morda pet, še več,
tisočaki mesečno…
Ej, če
se odločaš glede poklica… če imaš količkaj vredno glavo… nikarte, lepo te
prosim, tja, kjer bi z glavo delal, pojdi raje med »mojstre«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar