V svetu bebcev…

V svetu bebcev je lepo, samo, če mednje sodiš,

če ni še malo ti težko, ko skozi govna brodiš,

ker si sestavljen zgolj tako, iz nekih le napak,

in ker sebičnost ti je moč, tvoj temeljni predznak…

 

V svetu bebcev ni časti, jim sploh je ni poznati,

ker kjer nagon žival zgradi, pomembno je obstati,

če nisi zmožen drugega, sred planetarne štale,

dospeš do svojega neba v podobah nemorale…

 

Neumnost in sebičnost par, ni lepšega dueta,

njuni plodovi laž in glad, in še zavist prekleta,

nezmožno v dobrem svet gradit, mu v lepem pridodajat,

hiti samo požret, zasrat, še v temelje razkrajat…

 

V svetu bebcev ni meja nevredne vse praznine,

do vrednosti ni drugega kot zbiranje lastnine,

kar gre v rit razveselit, in kar v goltanec pride,

le to vse treba je častit, kjer se množijo gnide…

 

Kultura naša, naš ponos, o, grozovita beda,

iz niča v nič, kot nič čaščen, da le blesteče zgleda,

med črvi črvom črvje gre, črvivost je normala…

pač, metle ni, da ves ta smrad s planeta bi pregnala!